Rada sem mu prisluhnila in se pogovarjala z njim o tem in onem. Vedno je našel besedo spodbude, pohvale, se rad pošalil in me tudi o čem poučil. Čeprav je bil star že 87 let, ko je umrl, in se je že prej poslavljal od življenja, se me je njegova smrt na poseben način dotaknila.

Spomnim se, da je rad sedel za pečjo, bral, včasih pa samo premišljeval ali po tiho molil. Večkrat je pri skupni molitvi dodal: »Še za srečno zadnjo uro!« In v najinih pogovorih kdaj tudi poudaril, da je pomembno moliti za srečno zadnjo uro. In je res lepo umrl: zaspal je v miru, z nasmeškom na obrazu.

Takrat je bilo še v navadi, da je pokojni ležal pred pogrebom doma, po navadi v dnevni sobi. Domači in tudi sosedje, znanci in sorodniki so ob njem molili in se v pogovoru spominjali skupnih doživetij iz njegovega življenja, čez noč pa ob njem bdeli v molitvi. Pred pogrebom sem bila čez noč, da so lahko domači šli počivat, sama z njim. Nikoli ne bom pozabila tiste noči. Na začetku sem molila...