Včerajšnji dan papeževega apostolskega obiska v Kolumbiji je bil v znamenju sprave: z Bogom, Kolumbijci in stvarstvom. Sveti oče je na praznik Marijinega rojstva v Villavicenciu obhajal slovesno bogoslužje, med katerim je za blažena razglasil dva kolumbijska mučenca, Jesúsa Emilia Jaramilla Monsalveja, škofa iz Arauce, in Pedra Marío Ramíreza Ramosa, škofijskega duhovnika, ki sta bila ubita med vojno v tej latinskoameriški državi. Kolumbija je zaradi spopadov med vladnimi silami in gverilskimi uporniki trpela več desetletij, zato so bile tudi besede svetega očeta v pridigi namenjene pomenu sprave.



Papež je v nagovoru pojasnil, da je Marija je prvi žarek, ki naznanja konec noči in bližajoči se dan. Njeno rojstvo nam pomaga zaslutiti nežno in sočutno ljubezen, s katero se Bog sklanja k nam, Marija pa je odsevala blišč te luči v svojem domu, ki ga je delila z Jožefom in Jezusom, v svojem ljudstvu, in tudi v skupnem domu vsega človeštva, v stvarstvu.

Sveti oče je poudaril, da Jezusov rodovnik iz evangeljskega odlomka ni le seznam imen, ampak živa zgodovina ljudstva, s katerim je Bog hodil in nam naznanil, da se po njegovih žilah pretaka zgodovina pravičnih in grešnikov, da naše zveličanje ni sterilno, ampak konkretno zveličanje življenja, ki se nadaljuje. Tudi pri kolumbijskem ljudstvu najdemo rodovnike, polne zgodb, nekatere polne ljubezni in luči, druge polne sporov, žalitev, in smrti. Sprava bo mogoča v primeru, če bomo kakor Marija rekli »da« celotni zgodovini in kakor Jožef dali na stran strasti in ponos, če bomo kakor Jezus sprejeli to zgodovino in bo naše zgodbe greha, nasilja in bojev napolnila luč evangelija.



Po mnenju papeža Frančiška sprava ni abstraktna beseda, ampak pomeni odpreti vrata vsem in vsakomur, ki je bil kdaj vpleten v spopad. Ko žrtve premagajo razumljivo skušnjavo maščevanja, postanejo najbolj verodostojni pobudniki procesov za izgradnjo miru. Potreben pa je pogum, da naredimo prvi korak v tej smeri in ne čakamo, da to storijo drugi. Ena dobra oseba je dovolj za to, da obstaja upanje, in ta oseba je lahko vsak izmed nas. To ne pomeni, da ne priznavamo razlik in nesoglasij ali se pretvarjamo, da te ne obstajajo, sprava ne pomeni prilagajanja krivičnim položajem. Sprava se udejanja in utrjuje s prispevkom vseh, omogoča gradnjo prihodnosti in povečuje upanje, prizadevanje za mir brez iskrenega prizadevanja za spravo pa ne bo nikoli uspešno.

Papež Frančišek je v nagovoru tudi spomnil, kako Bog preko mučencev škofa Jesusa Emilia Jaramilla Monsalveja in duhovnika Pedra Marie Ramireza Ramosa v Kolumbiji uresničuje svojo obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta. Po njegovih besedah sta nova blažena »znamenje tega, izraz ljudstva, ki želi izstopiti iz močvirja nasilja in mržnje in se za vedno spraviti med seboj«.

Vir: Radio Vatikan / Radio Ognjišče
Foto: Aleteia / Marko Vombergar