Besede niso nikoli tako nemočne kot ob smrti. Ne le zato, ker se tedaj znajdemo pred neprestopno mejo, temveč tudi zato, ker se pokaže, kako neujemljivo je življenje: kako nezadostno je vse, kar lahko o pokojnem povemo glede na to, kar je v resnici bil. Skrivnost ni le smrt, temveč tudi življenje: ob slovesu lahko posebej močno začutimo, kako nerazpoložljiv in nerazložljiv dar je. In te izkušnje niti skrivnost smrti ne more povsem zastreti, temveč postane ob njej sama na poseben način svetla. Ne preneha biti skrivnost, a je svetla. Njena beseda ni »ne«, temveč »da«. Nemoč besed pred življenjem v svetlobi te skrivnosti postane neusahljiv vir besed: najlepših, ker so najresničnejše – naj bo v njih še toliko lepote, modrosti, znanja in veščine, ne tajijo, da so podarjene. Kot smo si podarjeni ljudje. In sploh vse, kar je.

Morda je ob takšni priložnosti neprimerno izpostavljati lastna občutja, vendar ne morem mimo tega: prepričan sem, da je veličastno delo spoštovanega učitelj...