Danes naj bi živeli v času post-resnice. Kako smo prišli do tega?

Resnice ni moč tako hitro odpraviti, da bi zdaj lahko živeli kar brez nje. Zato je govorjenje o času »po resnici« bolj izraz boleče ugotovitve, da smo na družbeni ravni prišli do točke, ko za večino ljudi ni več moč učinkovito razlikovati med resnico in njenimi nasprotji v podobi zmote in laži. 

To pomeni, da je danes neprimerno več možnosti manipulacije (v smislu »lažnih novic« ali »alternativnih dejstev«) in da je posledično več »praznoverja«. Že filozof Spinoza je napisal, da »nič učinkoviteje ne vlada množicam kot praznoverje«. 

Post-resnica pomeni krizo kriterijev glede resnice. 

Tako na koncu ne ostane drugega kot zaupanje: komu zaupam, da govori resnico. Ker pa smo skozi desetletja v imenu emancipacije posameznika sistematično slabili pojem avtoritete na vseh področjih, smo se znašli v stanju, ko danes tudi znanost nima več avtoritete. 

Internet, ki ni zgolj virtualna, temveč naša najbolj »faktična« stvarnost, je temeljito preobrazil naš življenjski svet, v katerem smo vedno manj emancipirani odločevalci in vse bolj lahkoverni – ali celo praznoverni – sledilci.

Ima vsakdo svojo resnico?

Pri resnici pogosto pozabljamo, da kljub sklicevanju na njeno »objektivnost« ni mogoče izključiti človeka, ki resnico dojema in izreka. Zato klasična opredelitev resnice govori o ujemanju med umom in stvarjo. 

Resnica se zgodi v umevanju, toda njeno merilo je stvarnost. 

Ker pa je umevanje dejanje človeka, deli usodo naše človeškosti. Po eni strani je izpostavljeno vplivu hotenj in čustev, ki lahko popačijo odprtost za resnico, po drugi strani pa ima tudi čudovito plat, da človek resnico ne le razumsko dojame, temveč celovito doživi. 

To bivanjsko doživetje resnice je nekaj enkratnega in nezamenljivega. V tem smislu ima res vsakdo svojo resnico, toda ne na račun njene zunanje objektivnosti. 

Saj poznamo, kako dva človeka vsak na svoj način doživita resnico nekega dogodka, čeprav se strinjata glede njegovih zunanjih dejstev. 

Seveda pa se pojavi težava, če tega zunanjega strinjanja ni ali če »resnica« postane žrtev odnosov med ljudmi, kjer so v ospredju drugi motivi, zlasti čustvena kompenzacija in volja do moči. Takrat je resnica zgolj prazna beseda, ki služi kot orodje za doseganje povsem drugih ciljev.

Človeku resnica ni že kar dana, temveč mu je »zadana«. FOTO: Osebni arhiv

Kako lahko danes »živimo resnico«?

Pravzaprav nič drugače, kot je bila to naloga človeka v vseh časih. Človeku resnica – v smislu spoznanja sebe in stvarnosti – ni že kar dana, temveč mu je »zadana«. 

Za spoznanje resnice je potreben trud, ker nenehno obstaja nevarnost zmote in laži. Če vidimo, da resnica lahko postane žrtev egoističnih interesov, potem se je treba truditi, da smo zanjo zares odprti. 

Resnica osvobaja, toda obenem se moramo tudi mi – ujeti v svoje, pogosto nezavedne, čustvene mehanizme in želje po samopotrditvi – osvoboditi za njen sprejem.

Prav tako moramo razlikovati različne ravni resnice. Če kristjani verjamemo v resnico Kristusovega odrešenjskega sporočila, ne pomeni, da imamo v posesti resnico zunanjega sveta, kot ga odkriva znanost. 

Tudi nismo boljši pri odkrivanju dejstev. V teh vidikih je modro, da zaupamo avtoriteti znanosti in ne nasedamo praznoverju. 

Verjamemo pa v razodeto bivanjsko resnico: kaj naše življenje in bivanje v resnici je in za kakšno življenje smo »osvobojeni«. Takšno življenje nas mora prepričati iz njega samega, v naši radikalni odkritosti do sebe in sveta, šele takrat bo takšna živeta resnica prepričljiva tudi za druge.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (7/2022).