Poleti smo kupili psa. Mladiča, mešanko, ovčarko.

»Oooo, a sta starša končno popustila?« so se oglasili številni. Kar nekaj jih je tudi vprašalo: »In kdo od otrok si ga je najbolj želel?« Pa vse do najbolj trapastega vprašanja: »A to je pa namesto četrtega otroka?« Nisem mogla verjeti svojim ušesom!

Psa smo povabili v svoj dom, ker smo si ga želeli. Vsi. Njegova naloga ni, da polni čustveno praznino kogarkoli – ne otrok ne staršev. Naša naloga je, da skrbimo za njegove potrebe. In to vsi. To sva otrokom razlagala tako vztrajno, da so začeli v čakanju na psička to že oni razlagati nama.

»Tri, štiri: za psa bomo dobro skrbeli!« so zapeli v zborčku, kadarkoli je družinski pogovor za nekaj trenutkov zamrl.

Sedaj jim to njihovo vztrajno zatrjevanje z veseljem vrneva. Ko je treba psa peljati na sprehod v dežju. Ko je treba pospraviti kakšen kakec. Ko je treba za sprehod vstati še posebej zgodaj.

Zaenkrat zaveza »za psa bomo dobro skrbeli«...