Na začetku vidim apostolskega administratorja koprske škofije msgr. Toroša, ki je pri tedanji oblasti nekako izsilil dovoljenje za izdajo novega verskega lista, in ob njem krog primorskih duhovnikov, ki so z mladostnim zagonom izkoristili novo priložnost za utrjevanje vere v slovenskem narodu. Spomnim se tudi urednika v sedemdesetih letih dr. Klemenčiča, ki se je spretno sukal med teološkimi jastrebi – Stane Dolanc dixit – in budnim očesom partije. Dalje kanonika Merlaka, ki ga je oblast z obtožbo o domnevnih finančnih nepravilnostih spravila domala ob živce, a ga ni strla. V 90. letih se z msgr. Petričem tematsko obzorje Družine razširi na področja, ki so bila Cerkvi pod totalitarnim režimom prepovedana, število njenih sodelavcev se pomnoži, njen ugled se utrdi ob sodelovanju znanih teologov – Stres, Štuhec in drugi – ter pisateljev, kot je bil Alojz Rebula, ki je s svojo tedensko kolumno na zadnji strani skozi desetletja držal visoko plamen krščanske kulture. Pod novim uredništvom...