Med župnijskimi, podružničnimi cerkvami in kapelami ter kapelicami, ki so v Sloveniji posvečene sv. Roku, enemu izmed štirinajstih priprošnjikov v sili, je tudi podružnična in romarska cerkev sv. Boštjana v Mostah pri Komendi. Gotski del cerkve so, kot potrjuje letnica v v tem slogu sezidanem in še danes ohranjenem prezbiteriju, sezidali leta 1512, ostali del cerkve pa je, razen k njej leta 1722 prizidane kapele sv. Frančiška Ksaverja (Žejske kapele), iz sredine 19. stoletja, ko so Moščani podrli dotedanji gotski obok in nosilni steber sredi ladje. Cerkev je prvotno poslikal slikar domačin Jurij Bobič. Romanja k sv. Roku, njegov kip v južnem stranskem oltarju je iz sredine 17. stoletja, trajajo že zelo dolgo, k sv. Roku pa se prihajajo priporočit oz. zahvalit v glavnem romarji iz domače komendske župnije in kamniške dekanije, pa tudi od drugod.

Cerkev sv. Boštjana v Mostah pri Komendi (fotografije: Jože Pavlič)

Tako je bilo tudi tokrat 16. avgusta, ko so romarji popolnoma napolnili izredno arhitekturno razgibano in v celoti zunaj in znotraj lepo obnovljeno cerkev. Somaševanje je vodil sam ljubljanski nadškof Stanislav Zore, pri daritvenem oltarju pa so se mu pridružili kamniški dekan Janez Gerčar, komendski župnik Zdravko Žagar, duhovniki iz kamniške dekanije in stalni diakon Peter Kovač; prišli so tudi številni ministranti. Med mašo je prepeval komendski cerkveni pevski zbor, kot prvo je zapel pesem na čas sv. Roku; pevcem na koru so kaj hitro pritegnili zbrani romarji.

Te je nadškof Zore že v uvodu v mašo povabil, naj se ob zgledu sv. Roka vprašajo, »kako živijo svojo krščansko poklicanost in izpolnjujejo Božjo voljo«. Sv. Rok jo je tako, da je pred potjo iz Montpelliera v Rim prodal, kar je imel, izkupiček razdelil med reveže, na poti v Rim pa se je ustavil in pomagal kužnim bolnikom, jih zdravil. Sv. Rok nas torej uči, kaj moramo narediti, če hočemo v resnici postati romarji. To bomo težko, če smo že »globoko zabili kline svojih šotorov, zabetonirali globoko v tla tudi svoje duše« … »Vsak kristjan naj vedno znova premisli, kaj je v njegovem življenju takšnega, da ne zmore več naprej na poti vedno večje bližine Bogu,« je svetoval nadškof Zore. Med potjo (romanjem), naj kakor romar Rok, »razširi pogled«, vidi tudi druge ljudi, ljudi v stiskah, predvsem pa svoje najbližje, ne pa le samega sebe, svoj hobi, kmetijo …

Kot v Rokovem času, je prav, da znamo pri sebi in drugih odkrivati bolezni sedanjega časa (tistih v Rokovem času ni več ali pa so ozdravljive), posebej »bolezni srca in duha. Najhujše so bolezni, ki prizadenejo srce, ognojijo dušo. Za te bolezni naj vsakdo najde pravo zdravilo. Tudi tako, da se priporoči sv. Roku, prosi za »čudež ozdravljenja« na duši, v srcu, v veri, od greha. Da bodo drugi rekli: »Ta je pa danes v resnici srečal Boga.«

Pred pozdravom miru in sprave je voditelj somaševanja povabil navzoče, naj si sežejo v roke s pripravljenostjo, da bi si zacelili »rane medsebojne needinosti«, ki še posebej zaudarjajo.

Maši je sledilo darovanje za cerkev, pri katerem je nadškof Zore vsakega romarja obdaril s spominsko podobico, po njem pa so moščanske gospodinje in možje ter mladi pred cerkvijo pogostili vse romarje. Ti so se razšli po prijetnem pomenku v senci cerkve ter v veliki hvaležnosti za krasno vreme, nadškofove spodbudne besede, lepo petje pevcev in pravo romarsko razpoloženje in doživetje.