»Ko boš ti umrla, bomo na ta vrata vdelali spominsko ploščo in nanjo napisali: Polona Gantar vadila tu 7000 ur.« Šala prof. Jožeta Trošta pred več kot dvajsetimi leti, ko sta se – takrat je že bila profesorica orgel – srečala na hodniku pred vrati orglarske učilnice, je bil le prvi del stavka, saj se je ur, ki jih je kot slušateljica in pozneje profesorica za orglami preživela na tej ustanovi, v resnici verjetno nabralo že precej več. Orglarska šola v Ljubljani, ki to jesen praznuje zlati jubilej, ji je kot gimnazijki dala temeljno znanje, na katerem gradi »kariero« akademske glasbenice.

Od klavirčka do darila botre – novega pianina

Polona Gantar pravi, da je glasbene gene podedovala. »Ko sem se rodila, je oče rekel, da ni pomembno, ali bom lepa in pametna, glavno, da bi znala peti,« pove. Pokojni oče je igral harmoniko, narodne pesmi in tudi jazz, po mamini strani je bil pomembnejši glasbenik njen stric, dr. Franc Mlinar Cigale. »Doma smo veliko...