Njihov najstarejši sin Peter Lev obiskuje Škofijsko gimnazijo Vipava, ki je letos nosilka projekta v okviru tedna katoliškega šolstva, v katerem zbirajo sredstva v šolske solidarnostne sklade petih katoliških šol. Med prejemniki pomoči solidarnostnega sklada je tudi družina Carli, ki so del slovenske narodne manjšine v Italiji. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z mamo Alino.

Gospa Alina, nam lahko za začetek predstavite vašo družino.

Smo šestčlanska oziroma sedemčlanska družina, saj z nami živi še tašča, ki je dodana vrednost družinskemu življenju. V naši hiši v Trebčah na tržaškem Krasu je vedno zelo pestro, pa čeprav se starejša dva vse več umikata v lastne sobe, mlajša dva pa poskrbita, da nam ni nikoli dolgčas. Najstarejši sin je Peter Lev (15) in obiskuje 2. letnik Škofijske gimnazije v Vipavi, Ema Tereza (14) obiskuje humanistični licej Anton Martin Slomšek v Trstu, Ivan Nikolaj (11) in Kaja Lucija (7) pa osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom v vasi.

Mama Alina. FOTO: osebni arhiv

Kakšna je vaša trenutna življenjska družinska situacija? Je težko shajati iz meseca v mesec glede na vse podražitve, ki smo jim priča v zadnjem času?

Z možem sva oba zaposlena, jaz s polnim delovnim urnikom, mož s polovičnim. Z mesečnimi dohodki sicer uspemo priti do konca meseca, tudi s pomočjo taščine penzije, ne moremo pa si privoščiti daljših potovanj, smučanj in podobno. Življenjski stroški v Italiji so bistveno višji, na socialnem področju pa tudi zaostaja, saj mi kot veččlanska družina ne uživamo kakšnih posebnih privilegijev, tudi otroški dodatki so minimalni. Največji strošek pri nas je zagotovo gorivo, saj so povezave med vasmi s središčem Trsta zelo skromne, tako da se v glavnem vozimo z avtomobilom, tudi v službo. Da ne omenjam športnih in kulturnih dejavnosti otrok, ki so razpršene po celotnem tržaškem ozemlju. Na srečo živimo na meji s Slovenijo, tako da prihranimo tako pri nakupu goriva kot nekaterih živil. Mož dela v pekarni, tako da je svež kruh vsak dan na mizi, pridne roke moje tašče pa obdelujejo vrt.

Ob tednu katoliškega šolstva preberite še članek: »Vsak ima nekaj, kar lahko daruje. Tudi nasmeh ali prijazen pogled.«

Kolikšen del mesečnega stroška za šolanje sina vam pokrije šola iz solidarnostnega sklada in za poplačilo česa? Kaj vam pomeni pomoč (ne le v materialnem smislu), ki jo prejemate iz solidarnostnega sklada vipavske gimnazije?

Iz dijaškega solidarnostnega sklada dobimo 70 evrov, kar pokrije 30 % stroškov bivanja v dijaškem domu. Septembra in oktobra pa je bil Peter Lev deležen brezplačne malice v šoli, v sklopu projekta Podari malico. Za našo družino je vsaka pomoč dobrodošla, saj to pomeni, da lahko otrokom privoščimo kakšno stvar, ki jim jo sicer ne bi mogli. Zaradi te pomoči se lahko Peter Lev šola izven doma, saj bi si sicer težko privoščili tak strošek. Za lastne otroke pa si vedno želimo najboljše, mar ne?

Peter Lev stoji skrajno desno. FOTO: osebni arhiv

Torej menite, da je šolanje na katoliški gimnaziji dobra izbira za vašega sina? 

Za škofijsko gimnazijo smo se odločili po naključju, zdaj pa vidim, da je to bila dobra izbira. Profesorski zbor je strokoven, dijake učijo, kako ravnati odgovorno in jih usmerjajo na pot samostojnosti. Če se pojavijo težave, so pripravljeni na razgovor in pomoč. Mislim, da tudi verske skupine v dijaškem domu igrajo veliko vlogo, saj se na ta način mladostniki soočajo z vsakdanjimi težavami, o njih debatirajo, to pa vsekakor pripomore k njihovi duhovni in osebnostni rasti.

Kako se je vaš sin znašel v tej situaciji, saj je večji del prvega letnika zaznamovalo šolanje na daljavo?

Prvi letnik je bil za Petra Leva nekoliko zahteven, po eni strani zaradi prehoda na drug šolski sistem, na drugi pa zaradi epidemije, ki je dijake od oktobra 2020 do aprila 2021 prikovala za računalnike in jim tako onemogočila medsebojno spoznavanje in spletanje novih prijateljstev. Opažam, da je letos že bolje, saj Peter Lev z veseljem preživlja dneve v dijaškem domu in tudi njegov učni uspeh se iz dneva v dan izboljšuje.

Za našo družino je vsaka pomoč dobrodošla, saj to pomeni, da lahko otrokom privoščimo kakšno stvar, ki jim jo sicer ne bi mogli.

Kakšen je občutek, ko veste, da lahko računate na podporo in da v preizkušnjah niste sami?

Lahko povem, da sem vesela, da me pomirja dejstvo, da moj otrok raste v zdravem okolju, kjer so, seveda, prisotne tudi vse mogoče mladostniške neumnosti, a mislim, da so tako profesorji kot vzgojitelji temu kos in jih vedno znova poskušajo spraviti na pravo pot.