Starši imamo vselej pred očmi dolžnosti in opravila, ki nas čakajo. Zaposleni smo s službo in gospodinjskimi opravili, sočasno pa priganjamo otroka, da opravi svojo šolsko nalogo, se pripravi za naslednji test in pospravi svojo sobo. Hočemo, da so ob koncu dneva stvari narejene, da bi si potem vsaj malo oddahnili.

Otrok pa čaka, kdaj bomo imeli čas za igro z njim. To je njegova primarna potreba, nam pa se pravzaprav zdi »zapravljanje časa, ki ga nimam«. Papež Frančišek dobesedno pravi, naj starši zapravljamo čas z otrokom. Otrok mora doživeti to zastonjskost, da mu podarimo čas. Bolj kot vse na svetu si želi predvsem biti z nami. Pri igri doživlja, da nam je on sam zares dragocen.

Papež še pravi, da je prav ta zastonjskost pomembna za posredovanje vere otroku. Ker vera je zastonjski, nezaslužen dar.