Zaradi upadanja števila duhovnikov v zahodnem svetu Cerkev išče načine, kako organizirati župnije. Ena od možnih rešitev so stalni diakoni, ki so duhovniku v pomoč pri vodenju župnije in podeljevanju nekaterih zakramentov (krst, poroka, opravljajo pa lahko tudi pogrebe).  Stalni diakoni so v prvi vrsti zakonski možje, ki so poročeni vsaj deset let. Priporoča se, da tisti, ki imajo tudi otroke, s pristopom k tej službi počakajo, da otroci vsaj nekoliko zrasejo. 

V Sloveniji so bili prvi stalni diakoni posvečeni v osemdesetih letih, danes pa imamo v slovenskih škofijah že več kot trideset poročenih mož, ki so tudi posvečeni in opravljajo službo stalnega diakona. Temeljna pogoja za to službo sta vera in zgledno življenje, kot pa je v članku Stalni diakoni zapisal nadškof Cvikl, je vse bolj jasno, da  je za diakone potrebna tudi temeljita teološka izobrazba, posebej še, če se pričakuje, da bodo stalni diakoni opravljali v Cerkvi tudi nekatere naloge, ki so jih npr. doslej opravljali duhovniki.  

V nedeljo, 18. septembra, so bili v mariborski stolnici posvečeni trije novi stalni diakoni. Z njimi smo se pogovarjali o njihovem poklicu in novi življenjski prelomnici. 

»Poštenost, pravičnost in vero bom nosil vedno s seboj«

Anton Hohler iz župnije Šmartno na Pohorju je magister kmetijske znanosti, zaposlen na Kmetijskem-gozdarskem zavodu Ptuj kot specialist na področju živinoreje in delam kot kmetijski svetovalec. Z ženo, s katero imata enega sina, sta letos praznovala 30-letnico zakona. Kot je povedal, veliko pomaga v župniji: je cerkveni ključar, skrbi za cerkveno posodje, pomaga pri pripravah na sveto mašo, je sovoditelj molitvene skupine. Skupaj z ženo skrbita za ureditev in okrasitev oltarja in cerkve.

Pomembno je, da te ni sram pokazati, da si kristjan. Klic Boga sem zaslišal že v svoji mladosti in se nanj odzval. (Anton Hohler) 

Duhovnika z Zgornje Polskave sta Antona opogumljala k poklicu stalnega diakona. O tem poklicu se je pogovarjal tudi s profesorjem, ki ga je predlagal, da je pristopil k stalnim diakonom. "Vesel in hvaležen sem ženi in sinu, da me pri moji odločitvi podpirata. Z dobrim diakonom, stoji dobra žena, ki te podpira, opozarja in stoji ob strani."

Hvaležen je za vse svoje talente, ki jih ima, je povedal. "Prav je, da jih ne zakopljem, ampak jih predajam naprej za služenje Cerkvi. Pomeni mi veliko, saj je to še dodaten blagoslov, da lahko opravljam še veliko več kot prej. Veselim se vodenja molitvenih skupin in blagovlova domov. Kot pravijo apostolska dela v 6. poglavju: Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Ravno to se mi pri diakonu zdi pomembno: da ima nekakšne ugled in se ljudje po njem zgledujejo. Poštenost, pravičnost in vero bom nosil vedno s seboj."

»Če Bog kliče, bo nam On tudi pomagal«

Vlado Mar. FOTO: Osebni arhiv 

Vlado Mar prihaja iz župnije Velika Nedelja. Je poročen, ima pa že štiri vnuke. Z župnijo je povezan že od mladosti. "Tukaj delam že od samega začetka, tukaj sem se rodil in tudi odraščal," srčno pripoveduje. Od leta 1990, ko je naredil katehetsko šolo, poučuje tudi verouk. Po poklicu je orodjar, delal je tudi kot zavarovalni zastopnik.

Človeške moči so slabe, ampak moramo se nasloniti na Boga in pomagal nam bo. (Vlado Mar)

V župniji je poleg poučevanja verouka sodeloval v pripravi praznikov in slovesnosti, vodi molitveno skupino za duhovne poklice, bil je član župnijskega pastoralnega sveta, v zadnjem letu je tudi ključar. V zadnjem letu in pol skrbi tudi za urejanje maš, vpise v matično, mrliško in krstno knjigo. Za službo stalnega diakona ga je predlagal Jože Šipoš, sprejel sem povabilo, za kar mu je Vlado hvaležen. "Žena je mojo odločitev sprejela z navdušenjem," je povedal. 

"To bo zame nekaj novega, stvar, ki jo zajemam z veliko žlico. Včasih si mislim, da bi lahko bil kdo drug poklican za to vlogo, da morda nisem vreden tega. Po drugi strani pa: če Bog kliče, bo nam Bog tudi pomagal in stal ob nas na tej poti. Človeške moči so slabe, ampak če se naslonimo na Boga in pomagal nam bo."

Priporoča se Svetemu Duhu, da ga bo vodil in razsvetljeval na življenjski poti, "da bom znal razlikovati med dobrim in slabim in da bi tako kot je Jezus služil, služil tudi jaz." 

»Krščanstvo mi je bilo položeno v zibelko«

Zlatko Pintar. FOTO: Osebni arhiv 

Zlatko Pintar prihaja iz župnije Slivnica pri Mariboru, izhaja pa iz župnije Loče pri Poljčanah. Je oče treh otrok, z ženo Cvetko pa sta poročena že 41 let. "Moje življenje je že od rojstva povezano s Cerkvijo, namreč moj stric je bil duhovnik. Krščanstvo mi je bilo položeno v zibelko. Leta 1979 sem se vpisal v katehetsko šolo, kjer sem spoznal mojo ženo. Že tam sem pomagal pri pripravah na obhajilo in birmo, bil sem tudi vodja ministrantov in skavtski voditelj. Kasneje sem postal tudi bralec berila, izredni delivec obhajila in član župnijskega sveta," pripoveduje. 

Pri odločitvi za službo stalnega diakona je bila zanj pomembna spodbuda župnika Jožeta Šemeta. "Povabil me je, jaz sem mu pa odgovoril, da sem ravnokar prišel v pokoj in da je to bolj za mlade. Potem pa sem si rekel, da vseeno grem in da bom s tem pridobil tudi na svoji duhovni rasti."

Žena in otroci me pri moji odločitvi podpirajo. Hčerka mi je rekla: »Ati, pa vsa leta moraš vedno biti spredaj« in dodala »Ati, ponosna sem nate!« (Zlatko Pintar)

Ko pomisli, da bo kmalu posvečen za stalnega diakona, "me kar stiska takšen pozitiven strah pri srcu," je odkrito povedal. "Zato molim k Svetemu Duhu, da ko bo mi težko, vem da bo tukaj z menoj. Želim, da bom znal najti pravo ravnotežje med odnosom do žene in Cerkve."  

Zlatko se zaveda, da gre pri stalnem diakonatu za služenje. "Stalni diakon mora služiti vsem ne glede na vero, mora imeti ljubezen v svojem srcu. Če nimaš ljubezni v svojem srcu, nič ni vredno. Moj zavetnik je Avguštin in če ga citiram: »Kajti ljubezen je lepota duše«. Zavetnik me s tem nagovarja, da je potrebno pomagati, karitativno delovati in s svojimi dejanji pokazati moč vere. "