Foto: Tatjana Splichal

V vzgojno-izobraževalne ustanove Katoliške cerkve po svetu je vpisanih 67,5 milijona otrok in mladih, od vrtcev do univerz (podatki 2018). To občutljivo področje sledijo na Kongregaciji za katoliško vzgojo, ki jo zadnja štiri leta vodi 76-letni kardinal Giuseppe Versaldi, doktor kanonskega prava in veliki kancler papeške univerze Gregoriana. 28. in 29. novembra 2019 je na povabilo Teološke fakultete prvič obiskal Slovenijo, se srečal s predstavniki oblasti in katoliških šolskih ustanov ter na tiskovni konferenci odgovoril na nekatera naša vprašanja.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Družine.

Eminenca, udeležili ste se slovesne akademije ob 100-letnici Teološke fakultete v Ljubljani. Kakšno mesto in poslanstvo ima katoliški visokošolski študij v današnji Evropi?

Živa navzočnost Cerkve v sodobni kulturi na vseh ravneh izobraževanja je njena tisočletna tradicija. Lahko rečemo, da je Cerkev že od samih začetkov, od oznanjevanje vesele novice, izvajala katehezo, ki je oblika izobraževanja, usmerjenega k zorenju vere. Obenem se je začel dialog z različnimi vedami, ki tedaj še niso bile tako napredne, ampak so se nenehno razvijale.

Tudi danes želi Cerkev ostati navzoča na tem področju, ker mu želi dati svoj prispevek, to je spodbujanje dialoga med vero in razumom. Znanosti, zlasti novejše, poznajo veliko spoznavnih metod, od eksperimentalnih do raziskovalnih, ki omogočajo velik napredek v spoznanju, vendar ob tem potrebujejo tudi drugo razsežnost, ki je sposobna gledati onkraj meja izkustvenega. Velika vprašanja presegajo materialni svet in izprašujejo sleherno človeško dušo, zato Cerkev, ko je navzoča v znanosti, ni njihovo protislovje, temveč dopolnitev.

V slovenski javnosti se pojavljajo pomisleki, zakaj ob dobro delujočem državnem šolstvu sploh potrebujemo zasebno katoliško šolstvo.

Na to vprašanje sta mogoča dva odgovora. Prvega sem že omenil: prispevati vertikalno, transcendentno razsežnost znanostim, ki so pretežno pozitivistično naravnane, kar sicer ne zmanjšuje njihovega pomena. Drugi odgovor je spodbujanje pluralizma v ponudbi vzgojno-izobraževalnih programov. Pluralizem, ki omogoča staršem kot primarnim nosilcem pravice do izobraževanja svojih otrok, večjo možnost izbire. Pluralizem je pogoj za pravo demokracijo. Če vlada enoumje, če je na voljo samo en šolski model, ni možnosti izbire.

Pomembno je, da obstajajo skupna pravila, vendar pomemben je tudi pluralizem, v katerem Cerkev, ne da bi kaj vsiljevala, ponuja svoje programe. Dovolj je pogledati ne samo na zgodovinske izkušnje, temveč tudi na sedanje delovanje vaše ustanove (Zavod sv. Stanislava, op. ur.) z vsemi temi mladimi. Že po njihovem številu je videti, da se mnogi starši še vedno svobodno odločajo prav za katoliški pristop, ki s svojim humanizmom, evangeljsko pedagogiko, spodbujanjem dialoga, solidarnostjo, iskanjem skupnega dobrega predstavlja obogatitev. Te obogatitve ne bi bilo, če bi obstajala zgolj ena šola. Javna šola seveda mora obstajati, država jo je dolžna zagotavljati, toda pri tem nima izključujoče pravice. Nosilci te pravice so starši. Cerkev in država sta zgolj podpora staršem pri izobraževanju otrok.

Kako naj katoliške šole v sekularni družbi ohranjajo prepoznavno katoliško identiteto, a hkrati ostajajo odprte za širši krog ljudi?

Bolj ko je Cerkev s svojimi šolami zvesta svoji istovetnosti, specifičnosti evangeljskega sporočila, to je odprtosti za dialog, sprejemanju drugih, poslušanju, solidarnosti in razsvetljevanju vseh znanosti z lučjo evangelija, večji prispevek bo dajala družbi. To zlasti velja za našo posvetno, sekularizirano družbo, ki pri podajanju odgovorov na velika vprašanja človekovega razuma stavi zgolj na horizontalni pozitivizem. Cerkev odpira nove razsežnosti, nove predloge, ki pa morajo vedno ostati predlogi, nikoli nekaj vsiljenega. Tako bodo mnogi ljudje, ki v tem materialnem svetu iščejo duhovne dobrine, našli odgovor.

Celoten članek si lahko preberete v novi številki Družine.