Z upanjem na pot
Z upanjem na pot
Zahtevna in težka pot je pred nami, v klanec bo treba iti. Zato je papež prišel v Belgijo kot romar upanja. V nagovoru narodu je v petek, 27. septembra, v kraljevi palači v Bruslju dejal: »Evropa potrebuje Belgijo, da bi šli naprej po poti miru, po poti bratstva.« V tem državniškem delu papeževega obiska je še poudaril, da zgodovina Belgije kliče Evropo, da spet odkrije svoj pravi obraz, da se odpre življenju in upanju in da tako premaga demografsko zimo in pekel vojne.
Papež Frančišek pa je prvenstveno prišel v Belgijo kot pastir, ali kot ga je pri nedeljski maši na stadionu kralja Baudouina naslovil predsednik Belgijske škofovske konference Luc Terlinden: Pastir, brat in prijatelj.
Kot pastir, ki zdravi bolne ovce, se je odločno zavzel za ozdravljenje od škandalov spolnih zlorab nad mladoletnimi, ki so močno zaznamovali belgijsko Cerkev. V treh govorih je odločno obsodil zlorabe, ki jih ni imenoval samo greh, ampak zločin in sramota za Cerkev. »Tisti, ki je zlorabljal, mora biti sojen, naj bo laik, duhovnik ali škof.« V petek, na prvi dan apostolskega obiska, se je srečal s petnajstimi žrtvami zlorab, pozorno jih je poslušal, jih povabil, da mu pišejo, in tudi, da čez eno leto pridejo na obisk v Rim.
V Evropi se je končala krščanska civilizacija. Naloga kristjanov kot manjšine je vrnitev k evangeliju, postati moramo sol zemlje in luč sveta.
V vlogi pastirja je obiskal dve univerzi, ki praznujeta 600-letnico obstoja: Katoliško univerzo v Leuvnu in Louvain-la-Neuve. Na srečanju s profesorji in študenti je poudaril, da nas ne bo reševal racionalizem brez duše, ampak strast do iskanja resnice.
Zelo posrečeno je v soboto dopoldne nagovoril zbrane belgijske škofe, duhovnike in redovnice ter redovnike, diakone in pastoralne sodelavce v narodnem svetišču Srca Jezusovega Koekelberg. Kot dobri pastir jim je položil na srce: Ne pozabite, da smo prišli v popolnoma novo obdobje, iz krščanstva, ki je bilo v družbi splošno sprejeto, smo prešli v krščanstvo manjšine. V Evropi se je končala krščanska civilizacija. Naloga kristjanov kot manjšine je vrnitev k evangeliju, postati moramo sol zemlje in luč sveta. Veselje do evangelija in pričevanje za evangelij je sedaj naš kompas in naš smerokaz.
Papež Frančišek je nastopil tudi v vlogi brata. Šel je od kralja do berača! Kot brat obrobnih, revnih in pozabljenih je v petek po srečanju s kraljem Filipom in kraljico Matildo na svojo osebno željo obiskal dom za ostarele, Home St. Joseph, ki ga vodijo male sestre ubogih. Kar dolgo se je zadržal v klepetu z osebami, ki so v tem domu in si ne morejo plačati bivanja in oskrbe, sestre ubogih poskrbijo, da jih lahko sprejmejo in oskrbujejo. V soboto zjutraj pa je postal brat brezdomcem, udeležil se je zajtrka v cerkvi sv. Gillesa v središču Bruslja, kjer župnija vsako soboto poskrbi za zajtrk brezdomcev.
In tudi v vlogi prijatelja je nastopil. Po napornem sobotnem programu se je zvečer na kratko udeležil festivala mladih Hope happening na bruseljskem sejmišču Heysel. Prijateljsko jih je nagovoril. Vprašal jih je: »Ali veste, kaj delajo mladi? Ja, mladi delajo hrup in trušč, mladi žurirajo,« je odgovoril. Sledil je velik aplavz in navdušenje. Nekaj pa jim je položil na srce. Vprašal jih je, ali vedo, kdaj lahko človek gleda na drugega od zgoraj navzdol? Le v enem primeru. Kadar je potrebno, da sočloveku pomaga vstati in iti naprej.
Zaželel sem si, da bi papež Frančišek obiskal tudi čedalje bolj utrujeno Slovenijo.
Papež Frančišek je kot pastir, brat in prijatelj ter romar upanja pustil še tole sporočilo: »Upanje ni nekaj, kar bi na poti nosili v nahrbtniku. Ne! Upanje je Božji dar in nosi se ga v srcu.« Ob tem nepozabnem obisku papeža Frančiška v Belgiji sem si močno zaželel, da bi papež Frančišek kot pastir, brat in prijatelj in romar upanja obiskal tudi čedalje bolj utrujeno Slovenijo.
Komentar je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (40/2024).