Na vprašanje, kako je to mogoče v civilizirani družbi in današnjem času, ostajamo brez pravega odgovora kljub takšnim in drugačnim razmislekom, geostrateškim in političnim analizam. 

Pred očmi se nam vrtijo slike iz razgibane ruske zgodovine in podobe bogate kulture, ki je bila v preteklih stoletjih nosilni steber panslovanske misli in kot taka v oporo drugim, zlasti ogroženim slovanskim narodom v njihovih prizadevanjih za uveljavitev lastne istovetnosti in suverenosti. 

Kot pripadniki velike slovanske družine smo bili v preteklosti skupaj z drugimi narodi pogosto ponosni nad veličino in lepoto ruske kulture z njihovimi književniki na čelu kot tudi nad globino ruske vere, ki je po padcu komunizma oživela in mladostno vzcvetela po težkem obdobju mučeništva njenega devetdesetletnega preganjanja.

Rusija in Ukrajina sta človeštvu dali velikane duha, omike in kulture.

Toda današnjega brezobzirnega početja ruske vojske v Ukrajini pod vodstvom vrhovnih kremeljskih oblasti, ki pobesnelo teptajo temeljne človekove pravice, da ne omenjamo kršitve krščanskih načel in načrtnega uničevanja druge suverene države, ni mogoče dojeti drugače kot zločin nad človeštvom, katerega posledice bodo ves svet močno zaznamovale za naslednja desetletja.

V imenu mnogih bi rad upokojenemu mariborskemu nadškofu Marjanu Turnšku izrazil posebno hvaležnost, ker nas je prve dni ukrajinske vojne opozoril na nevarnost skušnjave, da bi na Ruse in predvsem na njenega voditelja izlivali najhujši gnev, ker bi s tem »zlu« dali le še večjo moč, hkrati pa nas je namesto maščevalnih naklepov povabil k molitvi za spreobrnjenje predsednika in njegovih sodelavcev. 

Kot smo marsikdaj že slišali pri kakšni razlagi Svetega pisma, je znano, da smo vsi kot posamezniki in tudi kot narod zaznamovani s Kajnom in Abelom in veliko je odvisno od tega, kateremu damo prostor, da se razvije v naših srcih. Mir je sad in izraz pristne ljubezni in je ena največjih dragotin vsakega človeka ter vsega človeštva. 

Dar miru ni sam po sebi umeven. 

Zelo pomembno je, da si zanj prizadevamo v svojih srcih, saj ga le tako lahko posredujemo drugim in s tem vplivamo na širšo okolico. Ni pa dar miru sam po sebi umeven in dan za vedno, zato moramo biti budni, da ne pademo v past velikega skušnjavca, da nas le ta povede za vabami imetja, slavohlepja in oblastiželjnosti, kot smo brali preteklo nedeljo pri maši. 

Skušnjavec nas pogosto preizkuša v vsakdanjih odnosih z bližnjimi, ko se ne potrudimo dovolj, da bi v njih odkrili Abela in jim pomagali, da bi se v njih okrepil in močneje razvil. 

Da ne bo pomote, to ne pomeni, da si pred hudim zatiskamo oči, pač pa, da z dobrim premagujemo hudo v sebi in v okolju, v katerem smo doma, v službi, šoli …, kajti to kot vezna posoda učinkuje tudi na daleč, ker smo vsi ljudje ena sama velika družina in v tem pomenu je molitev in v srcih vseh ljudi pomemben dejavnik za mir v Ukrajini in za zmago vsakokratnega Davida nad Goljatom.

Skušnjavec nas pogosto preizkuša.

Rusija in Ukrajina sta čudoviti sestrski deželi s srčnimi in velikodušnimi ljudmi, ki sta človeštvu dali velikane duha, omike in kulture. 

V srcih podprimo, da bo v tem delu sveta več Andrejev Rubljovov in sv. Sergejev iz Pasata in ne oseb, kot je bil veliki osvajalec Ivan Grozni, ki je v besu jeze ubil lastnega prestolonaslednika; da bi bilo več takih, kot je bil genialni krščanski mislec Vladimir Solovjov in njegov krog, in manj oseb Leninovega ali Stalinovega kova, da bi prevladal duh Aleksandra Solženicina in mučenca Aleksandra Mena, skratka, da bi se v polnosti izpolnila Vladimirjeva krstna obljuba, izrečena davnega leta 988: »se odpovem hudemu duhu in vsem njegovim delom« v imenu vseh ljudstev, katerih korenine krščanstva segajo v njegov čas, in bi kot resnični kristjani vsi složno živeli.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (10/2022).