Foto: Unsplash



Moje vodilo skozi življenje je delati to, v čemer sem dobra, in biti osredotočena na stvari, ki so v danih okoliščinah najpomembnejše. Od nekdaj mi je bilo domače pomagati. Nisem mogla mimo tega, da bi pogledala stran in pustila nekoga v stiski. Temu primeren je bil tudi izbor mojega poklica.

Že na začetku študija sem ugotovila, da je odnose nesmiselno študirati, če tega ne bom vzela celostno. Nisem želela postati samo še ena terapevtka, ki govori eno, živi drugo. Moj študij je bil moja rast. Med študijem sem se poročila, rodila in zaključila študij. Teorijo sem obvladala. Želela sem jo preveriti tudi v praksi. Odločila sem se, da pač naša »kobila ne bo bosa«. Imela sem tudi podporo moža.

Kot večina bodočih mamic sem se tudi jaz razveselila nosečnosti. Zame je bila nosečnost nekaj svetega. Čas, ko sem se umirila in posvetila samo najpomembnejšim stvarem. Na prvem mestu je bil otrok, jaz in najin odnos z možem.
Že pred nosečnostjo sva se odločila, da bova za najine otroke storila vse, da se bodo čutili ljubljene in hotene. Pripravljala sem se na nosečnost, porod in poporodno obdobje. Najbolj me je presenetilo obdobje po porodu. Mislila sem, da bo večinoma lepo, veselo. A tega je bilo malo. Začutila sem, da tukaj ženske resnično potrebujemo pomoč. Tako fizično kot psihično.

Kot v starih časih, ko je bila mama doma

Naslednja najina želja je bila, da bi otroci bili vsaj do tretjega leta lahko doma. Da bi se varno in v miru navezali in razvijali. In k tej želji sva strmela ter naredila vse, da bi jo dosegla. Hvaležna sem za to, da nama je uspelo ustvariti varno domače vzdušje. Da otroci lahko izbirajo med vrtcem ali domom. Da je vsako jutro umirjeno in v svojem tempu. Lahko sem se posvetila otrokom, domu, hišnim opravilom, sprehodom, druženju z ostalimi mamicami in možu. Moje življenje je podobno kot v starih časih, ko je bila mama doma. Pa vendar modernizirano. Ne želim biti v predpasniku in vsa neurejena ter dajati videza razočarane gospodinje. Zame je pomembno, da sem urejena in v dobri formi. Pa naj gre za telesni vidik skrbi za telo in kondicijo kot tudi za urejen videz. Vse v mejah normale in osnovne urejenosti.


Foto: Tatjana Splichal


Pustila sem pričakovanja okolice o dobri službi in karieri. Zame je postal prvi del kariere to, da omogočim varen prostor otrokom in možu. Zanj je bilo samoumevno, da bo on »lovec« ter mu lahko zaupam. To sem mu prepustila. Vedno sem hrepenela po tem, da mora biti moški to, kar najbolje zna – moški. Torej, da bi znal biti vodja, odločen, miren in udariti po mizi, ko je potrebno. Da bo družino gnal naprej in ne bil nasilen. Če stopim kot ženska in žena nazaj in mu to prepustim, ne postanem podrejena, pač pa iskreno ženska, ki si v svoji naravi želi zaščito zase in za svoje otroke.

Področje, kjer želim in potrebujem moževo podporo

Imam moč in možnost, da lahko možu dam in pustim ta prostor, s čimer lahko postane vse tisto, kar dober mož in oče je.

V trenutkih, ko potrebuje čas zase, veliko pripomore razumevanje moške narave in potrebe po miru in umiku v svojo »garažo«.

Ob vsej podpori in da je na razpolago družini, sem še vedno samo ženska z vso svojo ranjeno naravo.

Občutim in doživim veliko nemira, stisk, jeze, strahu in dvomov. Zaradi svoje celodnevne vpetosti v odnose z otroki, možem in ostalo okolico. K temu pripomore še čisto telesni vidik mesečnega hormonskega spreminjanja. To je področje, kjer želim in potrebujem moževo podporo. Tukaj nastopi trenutek, ko mož lahko vstopi in pomaga. Ker otroci začutijo vsako stisko, je prav, da jim v takšnih trenutkih priznam, da mi je malo težko in da rabim malo miru. S tem otroke pomirim ter jim sporočam, da čutijo prav.

Težave vedno rešujem z možem

Težave vedno rešujem z možem. Nikoli ne vključujem v to otrok, oziroma od njih ne zahtevam, da bodo poskrbeli zame.

Ko si kot zakonca pomagava, nastopi tista prava emancipacija med nama.

Za te trenutke se je vredno truditi vsak dan. Da se kot zakonca lahko zvečer poveževa, zelo pomaga zahvalna molitev. Ko vsak našteje vsaj tri stvari, za katere je lahko v tistem dnevu hvaležen, se tako priključiva na svojo bazno postajo, ki naju povezuje in napolni.


*Prispevek je objavljen v rubriki Razmišljamo v Naši družini (34/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*