Slepi filozof, ki vidi drugače
Slepi filozof, ki vidi drugače
Dr. Evgen Bavčar (1946) je filozof, fotograf, dvakratni častni doktor, stoodstotni invalid, živeč med Parizom in Lokavcem pri Ajdovščini. Pri enajstih letih je izgubil vid in bil je prvi slepi maturant v Novi Gorici, ki je z odliko končal gimnazijo. Od tam ga je pot peljala na Filozofsko fakulteto v Ljubljano na študij filozofije in zgodovine, po diplomi, leta 1972, je s štipendijo francoske vlade nadaljeval študij in doktoriral iz filozofije in estetike na pariški Sorboni. Že od sredine osemdesetih let se ukvarja s fotografijo, imel je že več kot osemdeset samostojnih razstav po vsem svetu, o njegovem delu so bili objavljeni številni članki, eseji in študije, posneti so bili dokumentarni filmi. Izdal je vrsto publikacij, redno sodeluje v različnih radijskih in televizijskih oddajah, vodi seminarje o fotografiji in predava o estetiki na mednarodnih strokovnih srečanjih in je najbolj prepoznaven ambasador slovenstva in slovenske literature v Franciji in po svetu.
Lokavška cerkev je pramodel za najlepše katedrale sveta
V galeriji Družina je na razstavi z naslovom Svetloba onkraj podaljšanih senc razstavil prek dvajset fotografij, med drugim tudi pokrajine, podobe in cerkve iz njegove rodne Vipavske doline. »V Sloveniji živim tudi takrat, ko je moje telo v Parizu,« je povedal pred leti v intervjuju za Družino. »To je nenavadno življenje spominov na barve, obraze, pokrajino, na oblike. Potujem med deželo, ki sem jo videl, in tisto, ki je ne morem zaznati z lastnimi očmi. Zame je lokavška cerkev pramodel, arhetip za vse najlepše katedrale sveta. Z barvami Vipavskega sem v očeh in srcu slikal ves svet.« Spominja se, ko ga je še kot videčega dečka na angelsko nedeljo stric peljal na Angelsko goro. »To je bil prvi in edini pogled na mojo dolino. Do takrat sem gledal samo navzgor.« Posebej za aktualno razstavo je fotografiral podobo svetogorske Marije, nanjo ga veže poseben spomin. »Ko je bil moj oče smrtno bolan, smo s sestro in teto romali na Sveto goro. Oče je umrl, jaz pa sem dobil edino priložnost, edine trenutke, da sem videl podobo svetogorske Marije. Takrat sem edinkrat videl solkanski most in Sočo.«
Kaj je skrivnost fotografiranja slepega človeka, gre morda zgolj za provokacijo videčim? Kakšne tehnike uporablja? In zakaj vedno nosi okrog vratu šal, na suknjiču pa ogledalce? O tem pa zvečer na razstavi in tudi v novi tiskani Družini.
Ob razstavi je založba Družina izdala tudi razstavni katalog, uredili sta ga Manica Ferenc in Ksenja Hočevar, v njem pa so o filozofu in slepemu fotografu napisali svoja razmišljanja njegovi prijatelji. Nekaj kratkih misli iz kataloga:
Anton Stres, nadškof: /…/ Razstava njegovih fotografij, kljub temu da je izgubil vid v zgodnji mladosti, je eden najbolj neverjetnih primerov nezlomljive volje za spopad z neprijazno usodo. Priča o moči človeškega duha, katerega ne more ustaviti nobena »sovražna sreča« od zunaj, če je le od znotraj ne ohromi kaka zamera, malodušje in strah. Nič takega ni v Evgenovi duši. S tem, da se je podal na pot fotografije, je kakor da bi premaknil meje možnega, ki se lahko postavijo slepim. Da se je potem še posvetil zahtevnemu intelektualnemu delu in filozofiji, se razume skoraj samo po sebi, saj se »ljubezen do modrosti« dobro ujema z bogatim notranjim svetom duha. /…/
Nelepo in krivično se mi zdi, da je Evgen Bavčar kljub svoji dolgoletni mednarodni karieri pri nas precej manj poznan in priznan, kot si zasluži. (Aleš Berger)
Lojze Peterle, nekdanji evropski poslanec: /../ Bavčar gleda in vidi na drug način in tudi druge stvari. Z notranjo dioptrijo vidi stvari, ki jih videči ne vidijo. S tem ne provocira usode, ampak se loteva čudeža in skrivnosti bivanja na subtilno ustvarjalen način, ki diši po transcendenci. Hvaležen sem mu, da širom sveta deli svoja videnja, da nas osvetljuje in razsvetljuje s svojim tretjim očesom. /…/
Silvester Gabršček, sekretar na Ministrstvu za kulturo: /…/ Na pričujoči razstavi Evgen Bavčar domovini ob tridesetletnici njene samostojnosti, njenim sinovom in hčeram kot pelikan svojim mladičem daje v dar sebe z odstiranjem tančice z naših vek v želji, da bi nam omogočil pogled v svet teme v kateri kraljuje Luč, ki ne ugasne in katere svetloba v duši nikoli ne zamre.
Bavčar je s svojimi tematskimi razstavami konceptualne fotografije obkrožil svet in z njimi posredoval človeštvu plemenita sporočila o veličini spoštovanja vsakega življenja, hkrati pa je v svet ponesel tudi del Slovenije, katere ponosen sin je. /…/
Razstava njegovih fotografij, kljub temu da je izgubil vid v zgodnji mladosti, je eden najbolj neverjetnih primerov nezlomljive volje za spopad z neprijazno usodo. (Anton Stres)
Aleš Berger, pesnik in prevajalec: /…/ Bavčarjeve objave, predavanja, razstave, priznanja na tako rekoč vseh celinah so številna in tehtna in jih lahko postavimo ob rob mnogim Evgenovim rojakom, ki pa so bolj vešči v umetnosti samohvale in so zato pri nas, tudi po zaslugi medijev, bolj razglašeni, medtem ko je Bavčar bolj kot ne odsoten. In ravno to bi rad še navrgel: nelepo in krivično se mi zdi, da je Evgen Bavčar kljub svoji dolgoletni mednarodni karieri pri nas precej manj poznan in priznan, kot si zasluži, in upam, da bo razstava v Galeriji Družina po dolgem času znamenje, da tista evangelijska o preroku in domačem kraju (Luka 4, 24) le ne drži vedno in povsod.