»Na pot sem šla z namenom romanja, s sabo nosim želje in hrepenenja,« je povedala. »Leta 2016, ko sem bila v težkem obdobju, je po Sloveniji potovala t. i. Marija romarica. Tega sem se potem pogosto spomnila in si želela obiskati Fatimo.« Nato je izvedela za to pešpot in od pomladi načrtovala romanje. »Iskala sem opremo, izbirala prenočišča, zbirala pogum …«

Selfi s poti

Neža pravi, da so domačini zelo prijazni, jo pozdravljajo na poti, vprašajo, kam greš. Dotaknejo se je na videz majhne stvari: voznik tovornjaka, ki na makadamski prašni cesti upočasni zato, da je ne ovije v prah, njen sopotnik je bil en dan neki kuža. »Sicer se bojim psov, ta pa je bil kot v Svetem pismu pri Tobiji. Cel dan me je spremljal, šel malo naprej, se vrnil nazaj pome … Počutila sem se, kot da imam varuha,« je pripovedovala.

Lekcija zaupanja

Seveda so na poti prišli tudi trenutki, ko bi lahko obupala. »Šla sem na naporen hrib in se spraševala, kaj delam tukaj in kaj lezem čez te hribe …« je povedala. A že prvi dan ji je postalo jasno, da je bistvo njenega romanja v Fatimo to, da se nauči zaupati – tako glede vsakdanjih skrbi kot glede tega, ali bo zmogla premagati pot. »To je močen koncentrat učenja zaupanja, in zaupanja se moramo učiti vse življenje, tukaj pa dobivam močno izkušnjo, da pač moram zaupati in da se potem vse dobro izteče.«

Neža je včeraj popoldne prispela v Fatimo, kjer pravi, da moli tudi za vse sodelavce na Družini in pri reviji Mavrica. Šla je k maši, vzela pa si bo še nekaj časa, da razišče Fatimo in vse kraje, kjer so se pred 105 leti dogajale čudežne stvari.

1/8