Da bi taval v strahu in skušal sam rešiti svoje življenje ter tako gotovo umrl. Po drugi strani Gospod vedno prihaja z glasom upanja. Umiri me v času viharja, potolaži, ko sem žalosten, in opogumi, ko se čutim povsem nemočnega. Vabi me, da ne bi več vsega (v življenju) hotel voditi sam, ampak dopustil, da Bog Oče na svoj skrivnostni način skrbi zame in vse moje. Te misli sem najprej prepoznaval samo v molitvi (ob Božji besedi), vse pogosteje pa jih prepoznavam tudi v življenju. Bolj ko izbiram Gospodove in se »do krvi« upiram skušnjavnim, bolj svetlo, polno in smiselno je moje življenje. Čeprav mnogokrat ne najdem ne moči, ne časa, da bi molil.