Don Antonio si po svojih najboljših močeh prizadeva biti Cerkev v izhodu in stopati naproti ljudem v stiski, med katerimi sta tudi Walter in Daniela. Kot poroča Radio Vatikan, sta Walter in Daniela mož in žena, ki so jima zavrnili socialno stanovanje in nazadnje sta našla zatočišče v starem zapuščenem baru. Pojasnjujeta, da spita na tleh, prostor je vlažen in s stropa kaplja voda. Daniela ne more živeti v takšnih razmerah, saj pravi, da umira: poleg bolezni in operacij, ki jih morala doslej prestati, so ji zdaj odkrili še tumor. Mnogi so ju videli živeti na ulici, vendar jima nihče ni pomagal: »Le don Antonio se je ustavil, da bi nama ponudil roko.«

Postajamo brezsrčni roboti, ki nimajo več oči, da bi videli, in ne rok, da bi objemali.

Zakonca govorita o Antoniu Colucci, ki se kot duhovnik že več let bori proti razpečevanju nezakonitih drog v enem najrevnejših predelov Rima. To počne s »procesijo zakonitosti«, kot sam imenuje svoje večerne obhode po ulicah soseske San Basilio, oborožen le z megafonom, molitvijo in evangelijem, da bi vsaj za nekaj ur ustavil prekupčevanje z drogo. »Presenečen sem, kako ne pustimo več, da bi se nas dotaknilo trpljenje soljudi,« pravi don Antonio: »Postajamo brezsrčni roboti, ki nimajo več oči, da bi videli, in ne rok, da bi objemali.«

Ko sta Walter in Daniela iskala stanovanje, sta naletela na neko osebo: »Plačala sva mu, odprl nama je vrata in pustil ključe.« Šele pozneje sta izvedela, da je bilo stanovanje zaseženo, tako da ju niso zgolj izgnali od tam, temveč sta bila tudi obtožena. »Eno leto sva plačevala 300 evrov mesečne najemnine,« pojasnjujeta, »nekega dne pa je prišel človek, ki nama je dal stanovanje, in naju vrgel ven.«

Daniela si želi le to, da bi imela toplo stanovanje, kjer bi se lahko segrela in umila.

Tako namreč deluje črni trg s stanovanji. Don Antonio opozarja, da je to uveljavljen sistem, ki ga upravljajo kriminalne organizacije, te pa so v soseski San Basilio že »militarizirale ozemlje«. V praksi to pomeni, da nekdo najemnikom stanovanj, ki so v lasti mestne občine, ponudi več deset tisoč evrov, da se izselijo, nato pa poišče drugega najemnika, ki dobi za nekaj sto evrov na mesec streho nad glavo. Druga možnost je, da z zaseženega stanovanja odstranijo policijske pečate in ga dajo v najem, kar se je zgodilo v primeru Walterja in Daniele.

Daniela si želi le to, da bi imela toplo stanovanje, kjer bi se lahko segrela in umila: »V tem zapuščenem baru, kjer zdaj živiva, je samo mrzla voda.« Ob teh besedah don Antonio spomni na nenehne pozive papeža Frančiška, naj bomo blizu ljudem v stiski, naj poslušamo s srcem in si umažemo roke. »Včasih nimam besed, da bi potolažil, in niti rešitev za te razmere. Toda sem del njihovega življenja in poskušam videti njihove potrebe. Če smo ob njih, tem ljudem dajemo znamenje upanja.« In prav to je cilj: prižgati luč v teh zelo težkih okoljih, pogosto zapuščenih s strani države. Po mnenju dona Antonia je treba govoriti o teh zgodbah, kajti »na tem območju ljudje živijo v popolnem trpljenju, popolni zapuščenosti in popolni brezbrižnosti«.