»Denar sam po sebi ni nič slabega, temeljnega pomena je, kaj z njim storimo«: tako poudarja nemški benediktinski pater in pisec številnih uspešnic Anselm Grün v pogovoru za dunajski cerkveni časnik Der Sonntag. Določena stopnja blaginje je v duhu Svetega pisma povsem smiselna. »Odločilna je vedno družbena odgovornost«, je opozoril dolgoletni ekonom benediktinske opatije Münsterschwarzach. Denar naj bi predvsem služil ljudem, pomembno je, »da smo denarja notranje osvobojeni«. Kajti kogar denar obvlada, ta škoduje tudi drugim ljudem. »Kdor sam sebe določa preko denarja, se odreže od lastne duše«, opozarja p. Grün.

Plemenitenje denarja je »seveda« v osnovi dovoljeno. Če je denar dobro naložen, »služi tako vlagatelju kot tudi tistemu, pri kateremu je naložen«. Oba morata od tega imeti nekaj dobička. P. Grün priporoča, da razmišljamo dolgoročno. »Pohlep in strah sta dva dražljaja, ki močno ovirata pozitivno ravnanje z denarjem«, je prepričan benediktinski pater. »Kdor je pohlepen, ne bo nikoli dobil dovolj, in na koncu bo vse izgubil. Kdor pa je bojazljiv, prav tako ne dobi ničesar.«

Iz redovnega vodila svetega Benedikta je po besedah patra Anselma moč tudi danes izpeljati ključe za uspešno ravnanje z denarjem. Benediktovo vodilo zahteva »ponižnost, da smo v stiku s stvarmi in da se ne oddaljimo od bistva«, kar lahko danes razumemo kot odpoved zgolj virtualnemu gospodarjenju, »kar se danes dogaja pri različnih gospodarskih špekulacijah«. Benedikt še zahteva, da ne zagrešimo nobene prevare in da se vzdržimo pohlepa »s pravo mero«.

Pri poslovanju Cerkve pomembno vlogo igra tudi »etična usmeritev«, zato naj cerkvenega denarja ne bi vlagali v podjetja, ki se ukvarjajo denimo z izdelovanjem ali s prodajo orožja, s pornografijo, ali pa ki podpirajo človeka nevredne delovne pogoje. Ta merila seveda občutno zožijo strateški prostor poslovanja, toda banke so že pred časom ugotovile, da etične naložbe niso pomembne le za institucionalne vlagatelje, pač pa tudi za »male varčevalce«.

Vir: Kathpress
Foto: arhiv Družine (T. S.)