Če tako razumemo krščansko vztrajnost, se zgodi nekaj precej zgovornega: posvečamo se sebi, svojemu prizadevanju in popolnoma prezremo Jezusa. In če nas življenje še ni naučilo, nas verjetno bo: to je povsem zmotna razlaga.

Bistvo krščanske vztrajnosti je izročanje srca nebesom in večnim vrednotam, ki jim vladajo, naj se v našem življenju dogaja karkoli. Ne gre preprosto za to, da premagamo težave, temveč da te preizkušnje merimo na podlagi stvarnosti večnosti in se zanašamo na Boga, da nas bo z neokrnjeno dušo spravil skoznje.

Bistvo krščanske vztrajnosti je izročanje srca nebesom in večnim vrednotam.

Jezus na Kalvarijo ni šel s stisnjenimi pestmi. Po Vii Dolorosi je hodil z odprtim srcem in rokami, v katere je Oče položil križ. Ko je Očetu izročil srce, je križ izmeril z merilno lestvico večnosti.

So ljudje, ki so očitno ustvarjeni, da vztrajajo, katerih življenje je zgled »zrenja skozi smrt«, ki je tako silovito, da se zdi, kakor bi bili že z eno nogo v nebesih. Tak človek je bila Benedetta Bianchi Porro.

Uresničene sanje

Benedetta se je rodila 8. avgusta 1936 v Dovadoli v italijanski deželi Emilija – Romanja. Bila je druga izmed šestih otrok. Njen oče Guido Bianchi Porro je bil inženir. Njena mati Elsa Giamarchi je otrokom predala preprosto, a globoko vero.

Benedetta je kot dojenček zbolela za otroško paralizo, zaradi katere je imela eno nogo hromo. Pozneje je morala nositi opornico, da se ji ne bi ukrivila hrbtenica. Steznik ji je povzročal neznosne bolečine, vendar jih je prenašala z nenavadno močjo za otroka.

Benedetta se je rada učila in že kot majhna deklica sklenila, da bo postala zdravnica v misijonih.

Benedetta se je rada učila in že kot majhna deklica sklenila, da bo postala zdravnica v misijonih. A kot najstnica je začela izgubljati sluh, zato so bile njene sanje o medicini v veliki nevarnosti. Vse teže je slišala v učilnici in občasno se je morala zelo potruditi, da so jo drugi razumeli. Kljub vse večji invalidnosti je bila odlična in neomajna učenka. Ko se je pri sedemnajstih letih vpisala na milansko univerzo, je zapisala: »Nov študij začenjam z novimi močmi. Uresničiti moram sanje, da bi postala zdravnica. Hočem živeti, se boriti in darovati za vse ljudi.«

Bog je cenil njeno plemenito molitev. Sprva je nekaj profesorjev nasprotovalo gluhi študentki, toda Benedetta je dokazala, da je zelo bistra, zato so ji dovolili nadaljevati študij. Naučila se je brati z ustnic, vendar je včasih za ustne izpite prosila za napisana vprašanja, ki jih je prebrala in nato nanje ustno odgovorila. Nekateri njeni sošolci sploh niso opazili, da je gluha.

Napredujoča izguba

Benedetta je vztrajala pri študiju, a nazadnje vendarle ni postala zdravnica. Pravzaprav je bila edini človek, ki mu je postavila diagnozo, ona sama. Leta 1957, po približno štirih letih študija, je ugotovila, da ima nevrofibromatozo. Diagnozo so pozneje potrdili tudi njeni profesorji in nekateri drugi zdravniki. Bolezen je izjemno redka in neozdravljiva ter lahko obsega posamezne ali skupek znakov: tumorje v možganih, vzdolž hrbtenjače in na živcih, ki prenašajo signale med možgani in hrbtenjačo. V hudih primerih običajno najprej prizadene slušni živec, ki mu sledi vidni živec, nato pa so prizadeti še čuti: tip, okus in voh. Nazadnje se pojavi napredujoča ohromelost. To je doživljala Benedetta.

Benedetta je vztrajala pri študiju, a nazadnje vendarle ni postala zdravnica.

V več letih je prestala številne operacije. Oglušela in oslepela je, ni se mogla več gibati, izgubila je sposobnost okušanja in tipa. Ohranjala je gibljivost desne roke in sposobnost govora, celo petja, čeprav le šepetaje.

V tem izjemnem trpljenju se je Benedetta vse bolj zavedala bogastva notranjega življenja onkraj telesnih čutov, tesno povezanega z Jezusom v njegovem trpljenju. Kljub vse bolj bolnemu telesu je še naprej Očetu izročala najgloblje del svojega srca.

Na primer, nekoč si je morala dati pred operacijo obriti glavo. Pozneje se je spominjala, kako ponižano se je počutila. »Medtem ko so mi strigli lase, sem se počutila kot jagnje v strižčevih rokah in prosila Gospoda, naj me napravo močno in majhno. Hudo sem trpela in prosila sem Gospoda, naj postanem ovčica v njegovem naročju.«

Kljub vse bolj bolnemu telesu je še naprej Očetu izročala najgloblje del svojega srca.

»Ne manjka mi upanja.«

Občudovanja vredno, Benedetta je nadaljevala študij in dokončala pet letnikov šestletne medicinske fakultete. Manjkal ji je samo še en letnik, ko je operacija, ki naj bi upočasnila ohromelost spodnjega dela telesa, vse skupaj še poslabšala. Benedetta ni več mogla hoditi. Leta 1960 je morala dokončno opustiti študij, kar je bilo neznansko razočaranje za dekle, ki si je želelo biti dejavno in služiti. Prijateljici Nicoletti je priznala, da se počuti »osamljeno, nekoliko ponižano in brez pretirane potrpežljivosti«. Vprašala jo je: »Zakaj se mi to dogaja? Zakaj Bog to dopušča?«

Nicoletta je odgovorila: »Ne boj se, če se ti zdi, da se upiraš. To ni pomembno v Božjih očeh. On pozna resnico. Pred to velikansko skrivnostjo želi le naš da; ni pomembno, ali ga izgovorimo slabo.« Benedetta ji je odgovorila: »Blagoslovljena bodi, ker si me navdala z veseljem, ki je preveliko zame; zelo sem nevredna. Preplavila me je radost, kakor bi se vsa morja izlila v orehovo lupino.«

Odtlej je Benedetta trpljenje sprejemala manj kot breme, ki ga mora pogumno nositi, in bolj kot znamenje Božje naklonjenosti.

Odtlej je Benedetta trpljenje sprejemala manj kot breme, ki ga mora pogumno nositi, in bolj kot znamenje Božje naklonjenosti. Jezus jo je poklical, da bi skupaj nosila njegov križ, da bi se postavila v njegovo kožo. Vztrajno se je povsem izročala v njegove roke in odkrivala moč v evangelijih, ki jih je prebirala vsak dan, v pismih apostola Pavla in psalmih.

Benedetto so kmalu zatem še enkrat operirali, tokrat vidni živec. Po njej je bila popolnoma slepa. »Nič drugega mi ne preostane, kakor da z zaprtimi očmi zaupam v Boga. Učim se živeti preprosto, razgaljam dušo. Kako čudovito je! Človek postane nadvse lahek in svoboden!«

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2024).