Stoji na vzpetini nad Bohinjskim jezerom. FOTO: Posnetek zaslona

Cerkvica je podružnica Župnije Srednja vas v Bohinju. Zgradili so jo že pred letom 1300 in predstavlja pomemben kulturno-zgodovinski spomenik, zato je tudi spomeniško zaščitena.

FOTO: Kaja Zupanc

Kdo je sveti Janez Krstnik?

Janez Krstnik goduje 24. junija, 29. avgusta pa se spominjamo njegovega mučeništva in rojstva za nebesa. FOTO: Wikipedia

Janez Krstnik je bil sin Zaharije in Elizabete. Elizabeta je bila sorodnica Jezusove matere Marije, torej je bil Janez Jezusov sorodnik (po prepričanju nekaterih kristjanov kar bratranec). Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in vnaprej oznanjeno po nadangelu Gabrijelu.

Janeza Krstnika zelo častijo vse glavne krščanske Cerkve. Za večino kristjanov pomeni Janez Krstnik stično točko med Staro in Novo zavezo. Pogosto ga označujejo za zadnjega velikega preroka Stare zaveze, po drugi strani pa je Janez tisti, ki je pripravil pot Jezusu.

Lesena glava Janeza Krstnika

Zelo zanimiva je lesena glava Janeza Krstnika iz leta 1380, ki jo hrani Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Znamenitost cerkve so tudi freske, najstarejše so iz 13. stoletja. Naslikanih je tudi približno 72 različnih svetnikov in drugih motivov. V treh plasteh so na južni zunanji steni naslikani trije sv. Krištofi. Ta svetnik je zavetnik romarjev, popotnikov, voznikov, nosačev, splavarjev in čolnarjev …

V Bohin’ ma d’ž ta mvade

V Bohinju pogosto dežuje, zato domačini radi rečejo, da ima »v Bohin’ d’ž ta mvade«. Od tu izvira naslednja zgodba.

Kadar je v Bohinju preveč deževalo, so v Cerkvi sv. Janeza Krstnika takoj darovali sveto mašo za lepo vreme. Če še vedno dolgo ni nehalo deževati, so iz cerkve na most prestavili še leseno glavo sv. Janeza Krstnika in rekli: »Ko bo dovolj moker, bo pa že sprosil, da bo jenjalo deževati.«

Freska svetega Krištofa

V cerkvici našo pozornost pritegne tudi sveti Krištof, zavetnik furmanov, ki je sicer naslikan tudi na drugih bohinjskih cerkvah, le tu pa si lahko ogledamo kar tri freske svetnika v različnih plasteh. Prva plast je bila naslikana okoli leta 1300, druga okoli leta 1400 in tretja okoli leta 1530. Za svetega Krištofa so ljudje verjeli, da jim pogled nanj prinaša srečen dan.

Sveti Krištof. FOTO: Posnetek zaslona

Med najstarejši freski na Slovenskem, ki krasita notranjost bohinjske cerkvice, spadata freska sv. Janeza Evangelista, ki pije strup pred svečenikom Aristodemom, in slabo ohranjeni skrivnostni mož s kladivom.

Beli hudič

Na notranji strani oboka cerkve sv. Janeza buri domišljijo beli hudič, ki sedi na Kajnovem vratu in mu šepeta o morilskih nagnjenjih. To posebnost je opazil tudi slavni francoski pisatelj Jean Paul Sartre, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obiskoval Bohinj. Njemu in njegovim spremljevalcem je cerkev razkazala takratna gimnazijska profesorica Marija Cvetek, ki je to bolj podrobno opisala v svoji razpravi Bajeslovno izročilo v bohinjskem folklornem pripovedništvu. 

»Kot dijakinja sem njemu in njegovim spremljevalcem razkazovala cerkev. In ko so zagledali belega hudiča, so nekateri to barvo prisodili mitološkim prispodobam, drugi pa so ugibali, ali ni morda črna barva skozi stoletja obledela. Ko sem pripomnila, da bi potem obledela še kje drugje, so bili mnenja, da se je najbrž to tudi zgodilo, a drugje to ni tako zelo opazno kakor pri hudiču.«

Beli hudič. FOTO: Bohinj.si

Nad prizorom Kajna in Abela, ki darujeta Bogu od svojega, je še en prizor iz 15. stoletja. To je sveti Jurij, ki s sulico prebada velikega zmaja, nosi viteški oklep in jezdi na belem konju. Zmaj se je ulegel na hrbet in zvil konjske noge. Bitka poteka pod gradom, kjer kralj in kraljica s strahom opazujeta svetega Jurija, ob vznožju hriba pa Marjeta kleči in moli za srečno rešitev. Na severni strani prezbiterija najdemo še enega zmajčka, ki ga sv. Marjeta Antiohijska drži v levi roki, ovitega v zeleno oblačilo. Vse te zmajeve podobe zla – hudiča – so se pojavile tudi v pravljičnem izročilu Bohinjca. Spojila se je s svetopisemskimi vsebinami in apokrifnimi legendami, ki so jih prinašali tudi umetniki.

FOTO: Bohinj.si

»Če se vrnemo k belemu hudiču in repu belega zmaja (fragment na severni notranji strani ladje), nas njuna belina nehote spomni na strašna bitja iz bohinjske mitologije: bele žene, bêva (podobno Pehti), belo kačo in končno beli Zlatorog. Če so ta bitja dobrohotna, njihova belina poveča njihove vrline, če pa utelešajo zlo, jih bela barva naredi še bolj grozljiva. V svetovni literaturi to simboliko najdemo v Melvillovem Moby Dicku, grozljivem belem kitu, ki je mornarje navdal z grozo in napovedal njihovo uničenje,« je med drugim o belem hudiču še zapisala Cvetkova.

Baročni zvonik

Cerkev sv. Janeza Krstnika včasih. FOTO: Bohinj.si

Posebnost cerkve je baročni zvonik, ki so ga skupaj z vhodom k cerkvi prizidali v 18. stoletju. Znana je po dvojni čebuli, lučkah in strešnih kritinah s skodlami. Tu so tudi trije leseni oltarji iz različnih obdobij 17. stoletja. Na tem območju so našli arheološke najdbe iz 1. do 5. stoletja po Kristusu.

Razgled z zvonika. FOTO: Facebook Bohinj

Priljubljena lokacija za poroke

Cerkvica velja tudi za eno najlepših lokacij za poroke pri nas. Vsako leto v njej poteka tudi tradicionalna kmečka ohcet, ki so jo letos že izpeljali. Gre za prikaz starih, tradicionalnih življenjskih navad prebivalcev Bohinja, med katerimi imajo ženitovanjski običaji še posebno mesto. Sestavljena je tudi iz ljudske igre Vasovanje.

Začelo se je leta 1955, fotografija pa je iz leta 1967. FOTO: Wikipedia

Letos poročni obred ni bil le zaigran, saj sta se domačina čisto zares poročila po stari bohinjski tradiciji.