Včasih se zalotim, da ves čas pogledujem za naslednjim svetlečim predmetom, ki bi pritegnil mojo pozornost. Da, dan je lepši takrat, ko poštar prinese nov paket, ko skozi okno posije sonce, ko gremo na izlet, ko nekdo pride na obisk, ko mi nekdo nepričakovano pošlje lepo sporočilo. A težava nastane, ko začnem pričakovati, da mi bodo dneve ves čas lepšali takšni vznemirljivi dogodki.

Po eni strani imamo ogromno vznemirjenja, adrenalina, ki ga prinaša razgiban vsakdan v družinskem življenju. Zgodi se nesreča, nekdo nekaj pozabi, nekdo zboli. Ko je vsak dan kaj novega, treba se je reorganizirati, prilagoditi, obrniti načrte, drugače zapeljati stvari. Toda včasih moram priznati, da nemir tudi sama dodajam. Čisto lahko bi temu rekli tudi zasvojenost – Sanja Rozman v svojih knjigah pravi, da je to nenehen lov za vznemirjenjem, s katerim bi radi prekrili notranjo bolečino.

S tem ko si naložim preveč dela in potem v jezi in ihti hitim s pospravljanjem. Ko nekaj kupim, ne...