Leta 2016 sem prvič poromala k Tebi, Marija, v Medžugorje. To romanje mi je bilo podarjeno kot darilo ob rojstnem dnevu. Bila sem srečna in vesela, da grem na romanje in to prav v ta romarski kraj. K Tebi, Marija, sem v srcu nesla tudi svojo žalost in veliko bolečino ob izgubi svojega moža in očeta osmih otrok, ki se je eno leto pred tem preselil v večnost.

Ko smo hodili na Crnico in molili rožni venec, so mi solze kar tekle. Jokala sem in jokala. Nisem vedela, zakaj jočem. Ves čas sem se ukvarjala samo s solzami, ki so tekle in tekle. Prišli smo k Tebi, Marija, na Tvoj hrib, na hrib prikazovanja. Ko sem pokleknila pred Teboj, sem takoj začutila Tvojo bližino in ljubezen. Ti si mi takrat z nežnim vetrom, s soncem, ki je na moj obraz posijalo ravno takrat, ko sem pokleknila, obrisala in posušila vse moje solze. Tedaj sem vedela, da si Ti, Marija, na poti k Tebi iz mene privabila vse neizjokane solze, ki so bile skrite nekje na dnu moje duše, ki sem jih zadrževala zase, ko s...