Letos ob začetku šolskega leta želim ta uvodni pozdrav in nagovor v resnici nasloviti na čisto vsakega od vas. Pa se ne bi smel ustaviti že tu. Dodati bi moral še starše, stare starše, katehete, duhovnike, trenerje, v resnici vse, ki v stik stopate z otroki in mladimi. 

Teh nekaj besed spodbude bi veljalo zares zelo osebno nameniti prav vsakemu od nas. Prav vsi smo namreč pomembni za »najmanjše«, h katerim smo poslani. Papež Frančišek ob različnih priložnostih rad citira afriški pregovor, ki pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas.

In verjetno bi se morali tudi mi tega večkrat bolj zavedati. Tega, da nas najmanjši gledajo in opazujejo in da jih – če hočemo ali ne – vzgajamo. 

Vzgajamo s svojimi besedami, s svojim ravnanjem, s svojim zgledom. 

In tako je gotovo prav, da se tega ne le zavedamo, ampak da v odgovornosti in tudi v veselju to vlogo sprejmemo – da nam je zavestno mar za to, v kakšne ljudi pomagamo odraščati najmanjšim okoli sebe. 

Da nam postane skupna skrb, skupna zaveza, da ne glede na to, kaj počnemo, vedno vemo, da je naša odgovornost tudi v tem, da otrokom in mladim pomagamo na njihovi poti do polnosti življenja.

Prav ta misel je letos osrednja rdeča nit tedna vzgoje, pri katerem Komisija za šolstvo sodeluje z Društvom katoliških pedagogov Slovenije in Slovenskim katehetskim uradom. 

Tema letošnjega tedna vzgoje je svetovno vzgojno zavezništvo – pobuda papeža Frančiška, ki je usmerjena prav v to, da bi se vse bolj zavedali poslanstva vzgoje in odgovornosti, ki nam je v tem poslanstvu podeljena. Da bi se vsi deležniki v družbi zavedali, da je vzgoja poslanstvo nas vseh, da ima vsak svoje mesto in vlogo.

Želel bi si, da bi imel učiteljski poklic v naši družbi večjo veljavo, da bi se zavedali njegovega pomena in pomembnosti. 

Želel pa bi si tudi, da bi se znali vedno znova kljub vsemu nerazumevanju in težavam pri sodelovanju osredotočati na pozitivno. Na vse, kar je lepega in dobrega. Se napajati ob tem. Graditi na tem. Da bi v vsem tem delovanju vedno videli človeka, h kateremu smo poklicani, in delali zanj.

Dragi bratje in sestre, hvala vsem vam, ki delujete na področju vzgoje in izobraževanja. Hvala za trud, čas, za vso energijo in potrpljenje, ki ju darujete. Hvala vam, da delite to poslanstvo.

Vsem vam želim, da bi mogli moč in energijo za svoje delo zajemati pri virih žive vode in bi mogli v svojem poslanstvu videti, kako s služenjem najmanjšim služite tudi Kristusu, ki nam v priliki razodeva: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Želim vam prijetno šolsko leto. Da bi vsi, ki so vam tako ali drugače zaupani v skrb, mogli ob vas rasti ter da bi rasli in zoreli tudi sami. Da bi rasli ob vseh trenutkih izzivov in preizkušenj pa tudi v trenutkih hvaležnosti za prijetnost vašega dela. 

In da bi se tako v prvih kot drugih trenutkih živo zavedali blagoslova in čutili Božje varstvo in vodstvo pri svojem poslanstvu. Pa naj bo razmerje med prvimi in drugimi trenutki tudi kar najbolj ugodno.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (36/2021).