Od članic EU imata precej manj cepljenih od Slovenije Romunija in Bolgarija, nekoliko manj Poljska, Slovaška in Hrvaška, nekoliko več pa Češka, Estonija in Madžarska. V vseh nekdanjih komunističnih državah je precepljenost prebivalstva manjša, kot je povprečna precepljenost v EU. 

Ena od morebitnih razlag za to je, da je manjša zavest osebne odgovornosti in manjši občutek za skupno dobro pri razmeroma velikem številu prebivalstva posledica totalitarnega režima, v katerem je za vse, kar je dobrega, zaslužna oblast, kar je slabega, pa zunanji sovražnik ali »objektivne okoliščine«.

Da je vzrok za slabšo precepljenost v ljudeh in ne v slabšem zdravstvenem sistemu, dokazujejo podatki o presežni smrtnosti.

Po tem merilu so zdravstveni sistemi nekaterih tranzicijskih držav (tudi Slovenije) boljši od povprečja EU in uspešnejši od zdravstvenih sistemov v mediteranskih članicah EU s precej boljšo precepljenostjo.

O negativni dediščini nekdanjega režima ni popularno govoriti, še posebej ne o tistem delu dediščine, ki se je zavlekla v vse pore družbe, to je o pomanjkanju občutka za osebno odgovornost.

Slovenija je tranzicijo v tržno gospodarstvo in demokracijo dejansko začela z majhno prednostjo pred drugimi komunističnimi državami. Lahko smo svobodno potovali in način svojega življenja neposredno primerjali z načinom življenja in ustvarjanja v najbolj razvitih zahodnih državah. 

Čeprav je Slovenija na vseh področjih kvalitete življenja, od življenjskega standarda in socialnih pravic do svobode in možnosti posameznika za lastno uveljavitev, dosegla v zadnjih tridesetih letih izjemen napredek, večji kot kadarkoli prej v svoji zgodovini, pa kaže, da je v tem času zapravila tudi nekaj prednosti, ki jo je imela pred drugimi nekdanjimi komunističnimi državami ob začetku tranzicije.

Ljudje se naučimo osebne odgovornosti tako, da se seznanjamo z vzroki in pozitivnimi posledicami pametnega, koristnega ravnanja in negativnimi posledicami nespametnega, škodljivega ravnanja. A samo osebne in družinske izkušnje so premalo. 

Šolski sistem in mediji prenašajo izkušnje številnih drugih ljudi in na vrednotenju teh izkušenj oblikujemo svoj občutek za osebno odgovornost. Če nam bodo mediji in šolski sistem še naprej servirali mitologijo propadlega režima in manipulirali z informacijami o tem, kaj se dogaja okoli nas, se bo delež naših sodržavljanov z občutkom za osebno odgovornost še naprej zmanjševal in v naslednjih težkih preizkušnjah jo bomo še slabše odnesli.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (51/2021).