Predstavili so dve novi knjigi in svoje 18-letne vzgojne izkušnje po pedagogiki skupnosti – posebni vzgojni metodi, ki jo uspešno razvija mreža podobnih vrtcev in šol po svetu, navdihnjenih s karizmo Chiare Lubich in izkušnjo Gibanja fokolarov in jo preučujejo tudi na akademski ravni.

Mednarodni simpozij je napolnil dvorano Zavoda sv. Stanislava. FOTO: Tatjana Splichal

Metodo je na kratko predstavila učiteljica Petra Vončina, predstavnica mednarodne mreže Edu4Unity, ki združuje osebe, povezane s pedagogiko skupnosti. Spomnila je, da je Lubichova govorila v mnogih parlamentih, tudi v slovenskem, ko nas je obiskala leta 1999. Temelj njenega pedagoškega sporočila, utemeljenega na evangeliju, je vzgoja za bratstvo med ljudmi. Pedagoški delavci, ki so poznali njeno karizmo, so se začeli srečevati, da bi si podelili primere dobre prakse. Svojo vzgojno metodo so predstavili na simpozijih in izobraževanjih. Vključili so se v civilne iniciative, kot je bila Šola po meri človeka. Zavedali so se, da karizma edinosti Chiare Lubich prinaša novo paradigmo tako na področju vzgoje v praksi kot na področju pedagoškega raziskovanja v teoriji. Odkar je prof. dr. Michele De Beni leta 2008 obiskal vrtec, so se izkušnje te ustanove zapisovale, raziskovale in končno dobile podobo dveh knjig.

Terezija Horvat. FOTO: Tatjana Splichal

Navzoče sta pozdravila tudi Terezija Horvat in Petar Filipović, ravnatelja podobnih vrtcev v Križevcih na Hrvaškem (Zraka sunca) in v Beogradu (Fantasy), še en deluje v Skopju (Biseri), ostali pa so v Italiji, ZDA, Južni Koreji, Čilu in drugih državah. Poudarila sta pomen mreženja in izmenjave izkušenj med vrtci ter vzajemno spodbujanje. 

Petar Filipović. FOTO: Tatjana Splichal

Kako pomembna je v današnjem času vzgoja za vrednote, so poudarili častni gostje. Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta RS: »Mislim, da se današnji svet premika hitreje, kot se je vrtel pred nekaj leti. Postali smo družba znanj. Slovenci smo se kot narod vključili v EU in globalne procese. Stremimo k temu, da smo vedno boljši. Svojim otrokom ponujamo veliko več znanja, kot smo ga bili deležni v času našega odraščanja sami. Zdi se pa mi, da smo na tej poti pozabili tisto najpomembnejše: kaj naj naši otroci s tem znanjem počnejo? Politika ne zna odgovoriti na ta vprašanja. Na ta vprašanja morate odgovoriti vzgojitelji in mi vas moramo pri tem podpreti,« je dejal Kovšca in pohvalil iskanje poti, da bi v današnjo družbo, pogosto usmerjeno v egoistične interese, vrnili spoštovanje do slehernega, do narave, do družbe in do sebe. 

Alojz Kovšca. FOTO: Tatjana Splichal

Poslanka Iva Dimic, predsednica parlamentarnega odbora za izobraževanje, je pohvalila »pogum za vzgojo človeka, ki je vzgoja za vrednote, ki jih živimo in jih želimo prenesti na prihodnje rodove. To je zagotovo spoštovanje človekovega dostojanstva od spočetja do naravne smrti«. Predstavila je prizadevanja mnogih, da v Evropi ohranijo krščanske korenine, na katerih temelji, ki jih mnogi poskušajo izriniti kot zastarele. »Mislim, da smo tudi na tem simpoziju pozvani biti pokončni v tem, kar so naše vrednote in kar je prav,« je dejala in poudarila obrambo pravice do svobode veroizpovedi. »Če že pri najmlajših vzgajate vrednote in čut do sočloveka, jih bodo ohranili tudi kot mladi in odrasli, sicer je vprašanje, kaj bo z našo civilizacijo v prihodnje«. Pohvalila je predavatelje, ki jih je že kdaj »poguglala« in pri njih našla smernice za graditev odnosov in vključujočo družbo. 

Iva Dimic. FOTO: Tatjana Splichal

Škof Franc Šuštar, ki predseduje škofovski komisiji za šolstvo, je pohvalil vlogo vrtca Sončni žarek v župniji: »Že od leta 2003 v Župniji Stara Loka sije poseben sončni žarek, ki je v župnijo prinesel svetlobo in ljubezen v župnijo in v mnoge družine«.

Z Grozdetovimi besedami je spomnil, da je pravo sonce našega življenja Jezus Kristus, zato je vrtcu zaželel, da bi bil v njem prisoten Jezus Kristus. Zahvalil se je ustanoviteljem, zlasti župniku Alojziju Snoju, vzgojiteljici Slavi Snoj, ki je prinesla izkušnje iz že prej ustanovljenega vrtca v katoliški župniji v Beogradu, ki je v prostorih beograjske župnije, tedaj še pod vodstvom župnika Jožeta Hauptmana, navzočega na simpoziju. Zahvalil se je vsemu starološkemu župnijskemu občestvu, ki je pomagalo pri ustanovitvi vrtca, od katerega prejema tudi darove. »Eden drugega krepita,« je dejal škof. Delovanje vrtca vidi kot »prizadevanje za novo evangelizacijo, saj predstavlja tudi za oddaljene povabilo v Jezusovo bližino«. 

Msgr. dr. Franc Šuštar. FOTO: Tatjana Splichal

Tatjana Trontelj, žena pokojnega akademika dr. Jožeta Trontlja, je dejala, da »povabilo čuti kot Jožetov objem iz večnosti«. Spomnila je na podoben dogodek 13. aprila 2013, ko je sodelavce vrtca in goste nagovoril njen mož. »Kot takrat tudi danes veljajo njegove besede, da današnji otroci dobivajo premalo vzgojnih spodbud. Sprejemati vrednote kot okvir za njihovo vedenje, ki jim bo v oporo pri vsakdanjih opravilih in življenjskih odločitvah. Starost otrok v vrtcu je tista starost, ko se največ dobrega lahko naredi ali največ dobrega zamudi, saj predstavlja kritičen čas za razvoj inteligentnosti, sposobnosti empatije, dojemljivosti za vrednote /.../ Vaš kolektiv se zaveda teh spoznanj in v popolnosti prenaša v prakso. Zdaj so vam za vaše delo hvaležni starši. Čez nekaj let vam bodo hvaležni sami malčki, predvsem pa njihovi življenjski sopotniki. Iz srca vam želim vse dobro pri vašem dragocenem in pomembnem delu.« V drugem delu programa so organizatorji prebrali ali predvajali izbrane misli Jožeta Trontlja, med njimi tudi naslednjo: »Človek, ki v mladosti ni pridobil splošnega, z vrednotami uravnoteženega pogleda na svet, ima le malo možnosti, da zamujeno popravi pozneje. Ta pogled pa ključno opredeljuje njegovo vedênje«. 

Predvajanje izbranih misli akademika dr. Jožeta Trontlja. FOTO: Tatjana Splichal

Matej Cepin, ustanovitelj in direktor nevladne organizacije Socialna akademija, deluje na področju neformalnega izobraževanja. Pri svojem delu se srečuje z ljudmi različnih svetonazorov in z njihovim povezovanjem v dialog. Ko je po naključju spoznal Janeza Snoja iz vrtca Sončni žarek, je ugotovil, da ju povezujejo podobna vizija in podobne vrednote, zlasti želja, da bi skupaj, kljub različnosti, nekaj dobrega za družbo naredili. Cepin je zlasti pohvalil dialoško izkušnjo družinskih taborov z begunci iz Turčije in njihovimi otroci, pri kateri sodelujeta oba. Tam ima vsak svoj verski obred posebej, nato se skupaj pogovarjajo o vsakdanjih stvareh. »Projekt vrtca je tisto, kar bi tudi sam želel biti: ponosen na lastno identiteto, toda ne je dajati na prvo žogo kot ponos, ampak jo preliti v pozitivno naravnanost, kjer bo Človek tisti, ki ga bom najprej opazil. Hvala, da sem lahko z vami boljši,« je sklenil svoj pozdrav. 

Ekipa župnijskega vrtca Sončni žarek iz Stare Loke je presenetila z mednarodnim simpozijem Pogum za vzgojo Človeka. FOTO: Tatjana Splichal

Da pedagogika skupnosti tudi na akademski ravni postaja del pedagoške znanosti, so s strokovnimi predavanji potrdili priznani pedagoški strokovnjaki.

Osrednji predavatelj je bil prof. dr. Michele de Beni, pedagog in psihoterapevt, predavatelj na univerzitetnem inštitutu Sophia v Italiji, član centra za medkulturne študije Univerze v Veroni ter strokovni vodja raziskave o metodi vrtca. V svojem predavanju z naslovom »Če bi zima dejala: V srcu imam pomlad … Bi ji verjeli?« se je vprašal, kaj pomeni vzgajati. »Vzgajati najprej pomeni 'pomagati videti'. Je nekaj bolj celovitega kakor vedeti. Pomagati, vendar ne siliti, pustiti svobodo. Naučiti dobro videti in se dobro odločati ... Dobro delati dobro,« je dejal. Takšen pristop je zaznal tudi v Sončnem žarku: družinsko vzdušje, ki ga je prevzelo že ob prvem obisku, ki s toplino pristnih medčloveških odnosov zagotavlja najboljše vzgojno okolje za otroka. Citiral je ustanoviteljico Slavi Snoj, ki v svoji knjigi poudarja nujo, »da naredimo kakovostni skok v medčloveških odnosih«. Med drugim je opozoril, da je izziv vzgoje izziv svobode, zlasti svobodne osebne pobude, brez vzgojne prisile, ter da v iskrenih odnosih izgine strah lastnih omejenosti. »Kot pravi Snojeva, se bo ta pedagogika nekomu zdela čudna, nepotrebno vnašanje svetega v vzgojo. Ampak prav zaradi te spremembe mišljenja in delovanja vzgoja ni več zgolj neka tehnika, temveč nenehno odkrivanje novega, ki vzdiguje misel in srce«. V nadaljevanju je pojasnil pomemben koncept vzgoje za odgovornost. »V nenehni napetosti med tistim, kar smo, in tistim, kar bi lahko postali, je možnost vzgoje za odgovornost in za spremembo (…) Ali bomo uspeli z otroki, ki so nam zaupani, pripraviti prihodnost, ki bo polna upanja?« »Čeprav se zdi, da je na tem področju zima, morda tudi ta zima vsebuje v sebi kali nove pomladi,« je sklenil De Beni. 

Prof. dr. Michele de Beni. FOTO: Tatjana Splichal

Prof. dr. Alberto Zucconi, raziskovalec ugledne Svetovne akademije znanosti in umetnosti (WAAS), je v predavanju »Najprej oseba! Najprej odnosi!« predstavil pozitivne rezultate individualnih vzgojnih metod, ki so prilagojene posamezniku, za razliko od klasične, množične, razredne vzgoje: »Vzgojne ustanove bi morale zagotavljati takšen program, ki učence spodbuja k aktivni osebni vlogi v učnem procesu«.

Poudaril je potrebo po novi globalni paradigmi odnosov med ljudmi in do narave. »Vojne in revščina ter onesnaževanje in uničevanje narave kažejo, da dosedanji način življenja in vodenja ni v redu. Potrebujemo nov kompas za odnose do soljudi in narave … Potrebujemo učinkovitejše vzgojitelje in voditelje, saj so disfunkcionalni voditelji na različnih ravneh jedro teh težav ... Vzgoja je način, da dosežemo spremembo. Vsak izmed nas je bodisi del problema bodisi del rešitve,« je med drugim poudaril. Pohvalil je življenjsko delo Slavi Snoj na področju vzgoje kot »del rešitve«. 

Prof. dr. Alberto Zucconi. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Maria Teresa Siniscalco, svetovalka italijanske vlade za šolstvo, pa je na temelju znanstvenih študij predstavila blagodejni vpliv sočutnega čustvenega okolja na otrokov razvoj. Utemeljila je pomen, da se bolj resno osredotočimo na vzgojo otroka v zgodnjih letih razvoja, zlasti v predšolskem času, kajti ta ima najmočnejši vpliv na poznejši otrokov razvoj. »Kakovostna vzgoja v zgodnjem otroštvu je holistična, vključuje socialno-emotivno in kognitivno učenje, implicira tople medčloveške odnose in primerne kognitivne stimulacije. Pri tem angažira vso vzgojno skupnost, ki vključuje in šolo in starše«. Še je opozorila, da raziskave potrjujejo, da otroci iz socialno šibkejših družin izkazujejo več težav na vseh razvojnih ravneh, razen, če so deležni prej omenjenih pogojev ali najmanj tople, angažirane starše, take, »ki jim berejo zgodbe, pomagajo pri učenju in sodelujejo s šolo«. 

Dr. Maria Teresa Siniscalco. FOTO: Tatjana Splichal

P. dr. Silvo Šinkovec je v predavanju opozoril na pomanjkanje temeljne antropologije, ki bi odgovorila na vprašanje: »Kdo je človek?«. Predstavil je področja razvoja samospoštovanja, področja razvoja osebnosti, kaj tvori jedro naše osebnosti in pohvalil pedagogiko vrtca, ki otroke vzgaja za življenje v skupnosti. Pedagogiko skupnosti je postavil pred izziv, naj temeljiteje razdela svoj način, kako v svojem vzgojnem načrtu in metodah konkretno spodbuja celostni razvoj osebnosti in odgovori na vprašanje, kaj je antropološko jedro te pedagogike. 

P. dr. Silvo Šinkovec in povezovalec programa Klemen Keršmanc. FOTO: Tatjana Splichal

Prof. dr. Sebastjan Kristovič pa je predstavil projekt Holističnega vzgojno-izobraževalnega procesa in krepitve duševnega zdravja ter logopedagogiko – nov, celostni pristop v vzgojno-izobraževalnem sistemu RS. Temeljito je opisal konkretne vzgojne metode, ki so primerne za pripravo otroka na samostojno življenje, in opozoril na metode, ki temu škodujejo. 

Prof. dr. Sebastjan Kristovič. FOTO: Tatjana Splichal

Na osnovi empiričnih izkušenj vrtca je Janez Snoj, direktor Zavoda sv. Jurija, pod katerega okriljem deluje vrtec, predstavil izsledke kvalitativno-kvantitativne raziskave, ki potrjuje uspešnost principov pedagogike vrtca, kar je objavljeno v knjigi Odsevi nenehnega raziskovanja. To, kar knjigo naredi vredno, je, da na znanstveni ravni potrjuje, kar je opisano v knjigi z osebno izkušnjo vzgojiteljice Snojeve in kar je 18-letna izkušnja tega predšolskega zavoda. »Odnose se da meriti, ni pa lahko, ker so neotipljiva kategorija,« je dejal. V raziskavi so se vprašali, ali imajo odnosi vzgojiteljev do otrok in njihovi medsebojni odnosi dejansko kakšen dokazljiv učinek, ali je to samo lepo vzdušje, »kjer se imamo lepo«? Naredili so več raziskav, pri katerih sta jim pomagali univerzitetni profesorici dr. Urša Lamut, profesorica metodologije raziskovanja in kvalitativne analize podatkov s Fakultete za informacijske vede v Novem mestu, in dr. Paula Luengo, profesorica psihologije na Katoliški univerzi v Santiagu de Chile. Raziskavo je usmerjal prof. dr. De Beni, transverzalno analizo pa je opravila dr. Maria Teresa Siniscalco.

Kaj so ugotovili? Ker šola ne more biti boljša, kakor je dobro osebje in odnosi med njimi, so raziskovali najprej osebje, je pojasnil direktor Snoj. Izsledki so pokazali, da zaposlene v vrtcu najbolj motivira osebno zanimanje za vzgojo in izobraževanje, vzgojni poklic, strast do vzgojnega dela, ob katerem občutijo čustva sreče in zadovoljstva. Te meritve so nad svetovnim povprečjem. Da kakovost odnosov ustvarja pozitivno vzdušje, ki ga otroci doživljajo. Da poleg odnosov ostaja stabilen poudarek na strokovni kakovosti vzgoje. Glede otrok pa rezultati potrjujejo, da se otroci v takem okolju »počutijo dobro«. Izpostavljajo »prijateljstvo«, »dobroto«, »pomoč vzgojiteljev«, »igre in proste igre zunaj«, »petje v angleščini«, »skrb za hrano« (da je čim manj odpadkov). Vrtec je za otroke »zabaven, nikoli dolgočasen« in da se v njem »veliko naučiš«. Glede staršev pa je potrjena vrednota spoštovanja, njihove vključenosti v vrtec, odprtosti ustanove, vrednota harmonije in soodgovornosti za vrtec. Raziskava potrjuje, da vrtec zagotavlja kontinuiteto vzgoje med ustanovo in domačo vzgojo, pri čemer vrtec nudi podporo staršem. Med njimi prevladuje odnos medsebojnega zaupanja. Tri izmed štirih družin vpiše otroke v vrtec namenoma, zaradi kakovosti vzgojno-izobraževalne ponudbe, ne zaradi pomanjkanja mest ali bližine.

Janez Snoj je sklenil, da je zaradi takih rezultatov vrtec Sončni žarek postavljen ob bok naprednih in obetavnih ustanov. Raziskava je potrdila, da so njegove vzgojne vrednote pomemben dejavnik, ki ugodno vpliva tako na zaposlene kot na otroke in starše. Na kakovost njihovega življenja in dela, na osebnostno rast. 

Janez Snoj. FOTO: Tatjana Splichal

Nosilka te vzgojne karizme pri nas, vzgojiteljica Slavi Snoj, je v pogovoru predstavila svojo pot. Začela je v 70. letih v »socialističnem« vrtcu v Zagorju, kjer so bili otroci vernih staršev diskriminirani in poniževani. »To je bil sistem, v katerem se nismo čutili svobodne«. Odločitev za vzgojiteljski poklic je začutila pri 12 letih, ko je mimo njihove hiše šla skupina otrok iz vrtca v spremstvu vzgojiteljic. »Ostala sem očarana, začutila sem občutek miru in sladke sreče v srcu«. Ta prizor se je Slavi tako dotaknil, da ji je postalo jasno, da želi postati vzgojiteljica.

Po zaključenem šolanju je začela delati v lokalnem vrtcu. Prva zahtevnejša izkušnja je bila, ko ji je uspelo v vzgojni proces vključiti otroke muslimanskih delavcev, ki so prišli iz Bosne in niso znali slovenskega jezika, oni pa ne njihovega.

Slavi Snoj. FOTO: Tatjana Splichal

Srečanje s skupnostjo Marijinega dela leta 1981 ji je dalo novo svobodo in veselje. »Pomagalo mi je, da sem lahko začela prva, pristopila k neki osebi, se vživela vanjo, z vsemi gradila odnose prijateljstva. Prej je bilo to zame nepojmljivo,« se spominja. »Dobila sem vero v skupnost, ki ti da moč, ki lahko rešuje velike težave sveta, zlasti osamljenost, ali probleme na ekonomskem, političnem, zdravstvenem področju, če se začnejo graditi odnosi, če se začne delati za človeka.«

Na vrhuncu svoje kariere, leta 1989, ko je postala pedagoški vodja, se je vsa njena družina preselila v Beograd, da bi pomagali nastajajoči skupnosti gibanja Marijino delo. V prebroditvenem času je sprejela ponižno delo v nekem vrtcu, bila je celo čistilka. »Tako sem na lastni koži spoznala življenje zaposlenih na vseh ravneh«. Kmalu je svoje vzgojno delo nadaljevala z ustanovitvijo zasebnega vrtca Fantasy, skupaj s slovensko fokolarino Majdo Čop, kjer je postala ravnateljica. Zopet nov jezik in zopet je zmagal jezik ljubezni. Ne samo zato, ker so bili starši in zaposleni različnih narodnosti, ampak tudi zaradi različnih dojemanj napete politične situacije. »Vsak dan zjutraj smo začenjali znova«. Tudi v času balkanske vojne 1992 – 1995 in pozneje bombardiranja Beograda leta 1999 so starši želeli, naj ostane vrtec odprt. »Bili smo kakor oaza miru sredi napetosti«. »Vsi so opazili, da je za nas pomembna oseba, ne njena politična stališča.« Uspeh vzgojne metode je navdušil tudi skupino vzgojiteljev iz Makedonije, ki so sčasoma po isti metodi v Skopju ustanovili vrtec Biseri.

Slavi Snoj. FOTO: Tatjana Splichal

Po 17 letih življenja v Beogradu se je Slavi z družino vrnila v Slovenijo, kjer je dr. Alojzu Snoju, župniku v Stari Loki, pomagala pri začetkih vrtca Sončni žarek. »Želela sem, da se nikoli ne zgodi, da bi se nekoga, ki pride v vrtec, starša, fantka ali deklico, ne dotaknil ta sončni žarek, žarek ljubezni,« se spominja.

Zborček osebja in staršev je na koncu zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi. FOTO: Tatjana Splichal

Te izkušnje je Snojeva podrobno opisala v svoji avtobiografski knjigi Kakor sončni žarek – korenine in krila. Strokovni soavtor obeh knjig je dr. Michele de Beni, izšli pa sta pri založbi Novi svet. Program sta povezovala Klemen Keršmanc in Lucija Udir, gostom je zborček osebja in staršev na koncu zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi.