V knjigi Pisma o samovzgoji podaja smernice, kako vzgajati samega sebe tako, da bi osebnostno zrasli po poti človeških in krščanskih vrednot. Po vsakem pismu so nanizane iztočnice za premislek. 

Pisma, ki so bila zapisana pred stotimi leti, izdajajo, kako se nekatere vrednote sčasoma ne spreminjajo. Nanje lahko gledamo nekoliko drugače v različnih časovnih obdobjih, a njihova splošna vrednost ostaja enaka. 

Guardini usmerja vse kristjane, še posebej pa mlade k veselju, resnicoljubnosti, radodarnosti, gostoljubnosti, odgovornosti, molitvi, poštenosti in plemenitosti, svobodi in odnosu do države. Vseh teh vrednot pa ni mogoče popolno zaživeti brez Božje pomoči.

FOTO: Arhiv Družine

»Šele moralna svoboda je resnična svoboda«

Tako je pravi vir veselja v globini, na dnu, zato nas zunanje neprijetne okoliščine ne morejo hudo raniti, če smo notranje veseli. Da to začutimo, pa moramo imeti vez z Bogom. Prav tako se tudi prava svoboda lahko rodi le iz notranjosti. 

Človek po svoji naravi ni svoboden, meni Guardini, temveč mora to šele postati. Omejujejo ga razne odvisnosti, hlapčevstvo in pritiski okolja. 

»Svoboden je le tisti, v katerem vlada notranji človek nad zunanjim, njegova vest in prostost srca nad strastmi in nagoni,« pravi Guardini. 

»Šele moralna svoboda je resnična svoboda; kdor je tako svoboden, živi iz vesti kot iz svoje osrednje globine. Vest ga vodi in vest mu vse ureja, in po vesti Bog. Šele te vrste svoboda napravi človeka osebnost.« 

Svobodo pa si moramo izboriti sami s trdim delom, redom in disciplino.

Avtor je kritičen do vseh vrst hlapčevstva in želi kristjane spodbuditi, da ravnajo tako, kot je prav, in ne tako, kot je v modi, kot razglaša javno mnenje, kot pravijo prijatelji. 

To je pa pogosto težko, zato mora človek spoznati sebe, svoja napačna ravnanja in jih z redom in disciplino obvladati, da jim ne bo več služili, temveč bo sebi zvest. Tako bo izkusil življenje, si izbrusil razsojanje in si pridobil svobodo. 

Svoboden je tisti, v katerem vlada notranji človek nad zunanjim. FOTO: Pexels

Odgovornost se začne pri sebi

Redoljubnost kaže na še eno krepost: odgovornost. Ta, pravi Guardini, naj se ne začne v občestvu, temveč pri sebi. 

»Kdor je resen v zadevi odgovornosti, ne sme začeti z odgovornostjo za ljudstvo ali za kulturo. Take vrste odgovornost ostane čenča. Tam mora začeti, kjer se odgovornost dotika njega samega. Zavedati se mora učinkov svojega govorjenja na druge, zavedati prevzetih dolžnosti in jih vestno izpolniti.« Torej naj najprej uredi svoj dom, nato naj se obrne na občestvo in ugotovi, kaj bi lahko dobrega naredil. 

»Naša resnicoljubnost mora biti služba božja«

Delati dobro po svoji vesti je še posebej pomembno pri govorjenju. Seveda se Guardini zavzema za resnico, hkrati pa poudarja, da je včasih bolje molčati kot drugemu škoditi. Tudi resnica mora priti ob pravem času in na pravem kraju, ko je zanjo dovolj razumevanja in lahko koristi. 

»Njen pomen ni in ne sme biti, da se kdo hoče uveljaviti, prevzeti vlogo sodnika v vsaki stvari, vse boljše vedeti in presoditi kot drugi in se imeti za nezmotljivega v svojih čustvih in mnenjih. To pomeni ošabnost, ne resnicoljubnosti. Naša resnicoljubnost mora biti služba božja. Smisel življenja po resnici je v tem, da se približamo Bogu.« 

Resnično dajemo iz ljubezni

Podobno je z gostoljubnostjo. Resnično darujemo iz veselja in ljubezni, ne iz prisile ali sebičnosti, kar lahko pozneje obžalujemo. Torej svobodno! 

Česar ne moremo dati, nas zasužnjuje, z dajanjem pa se te vezi lahko otresemo. Ko darujemo iz ljubezni, nismo ničesar izgubili, ker ljubezen ohranja.

In ko smo že pri ljubezni – »[i]z ljubezni gremo v naravo na pot, iz še večje ljubezni se poraja občestvo. Ljubezen pa je najmočnejša, ko se dvigne na pot k Bogu – ko postane molitev.« Da lahko molimo, pa se moramo umiriti, si vzeti trenutek v tem hitrem tempu življenja in napolniti dušo. 

Njena moč se bo razodevala in krepila ob molku, samoti, počivanju in čakanju na pravi trenutek. Pot duše vodi človeka, da svet ugleda jasno in se s svežo močjo loti dela, a vse, kar počne, naj prihaja iz globine, iz miru tišine, svetuje Guardini. »Za občestvom mora stati samota. Za besedo tihota. Za odločitvijo umirjenost.«

Kako ravnati viteško?

Eno izmed pisem posebej opisuje viteškega človeka, in to skozi metaforo igre. V njej avtor poudarja, da mora biti boj pošten, vendar umirjen, brez prepira, premagani pa bo zmagovalcu čestital in se mu zahvalil za dobro igro. 

Ta pisma niso pisana le za to, da spodbudijo razmišljanje; pomagati hočejo tudi pri udejstvovanju. FOTO: Pexels

Igro, v kateri se krepijo pravičnost, moč, plemenitost, pripravljenost pomagati, nesebičnost in zanesljivost. Te lastnosti se prenesejo v življenje, kjer lahko človek jasnega pogleda, plemenitega srca in svobodnega duha ravna viteško.  

Država je v Tebi

Zadnje pismo razpravlja o državi. Avtor je ne vidi kot kup uradnikov ali zakonov, temveč vsakega posameznika spodbuja k dejavnemu odnosu do države. »Svobodno ravnanje vsakega posameznika je vir države. Kakšen je posameznikov odnos do države, takšna je država. Država je zakoreninjena v meni; in v Tebi!« 

»Država v Tebi« pomeni, da jo posameznik soustvarja, in ne prepušča uradnikom in vojakom, sicer se je polotijo tisti, ki si jo bodo podredili in jo zavzamejo iz častihlepja. Država mora biti živa in urejena, njeni predstavniki pa se morajo zavedati, da »ne poveljujejo podložnikom, ampak da predstavljajo državni red nasproti svobodnim ljudem.

Delajmo za korist in ne v škodo drugega 

V knjigi Pisma o samovzgoji je objavljenih devet pisem, deseto pa bi po besedah prevajalca p. Vladimirja Kosa imelo le zgodovinsko vrednost, saj je bilo namenjeno posebej nemškemu katoliškemu mladinskemu gibanju. 

Skozi vse vrednote, ki jih Guardini opisuje, se zrcali en cilj: biti pošten do sebe in drugih, a vendar tako, da koristimo, in ne škodujemo. Vsekakor je Guardinijeva knjiga dobra popotnica za vse ljudi, ne le kristjane, in za vse čase. 

Če ne veste, kje začeti samovzgojo, ima duhovnik napotek: »Ta pisma niso pisana le za to, da spodbudijo razmišljanje; pomagati hočejo tudi pri udejstvovanju. Poiščimo si torej točko, kjer lahko s tem začnemo. To je nedelja, ki jo hočemo prav do-živeti.«