»Živim za umetnost, živim za ljubezen!« - misel iz libreta Florie Tosce je tudi življenjsko geslo Milene Morača, upokojene prvakinje ljubljanske opere, ki je v dobrih treh desetletjih poustvarila številne primadonske vloge. Naj je pela komično Hano v Veseli vdovi ali pa primadonsko vlogo Čo-čo-san v Madame Butterfly, njen glas in talent za igro – pravijo ji, da je najboljša igralka med pevkami – sta privabljala gledalce v dvorane; kako priljubljena pevka je bila, govori naslov na naslovnici največjega takratnega časopisa: »Ponovitev Traviate, poje Milena Morača, vzemite robčke!« Zgodilo se je, da je v eni sezoni odpela tudi deset nosilnih vlog. »Redki so pevci, ki na odru zdržijo toliko časa v nosilnih vlogah, sploh če gre za visoke glasove, kot sta sopran in tenor. Zato se zavedam milosti, da je moj visoki glas še danes harmoničen, čist in svež« je primadona povedala pred jubilejno predstavo.

Milena Morača, upokojena prvakinja ljubljanske opere, je v dobrih treh desetletjih poustvarila številne primadonske vloge.

Iz Banje Luke na študij v Ljubljano

Milena Morača je iz rodne Banjaluke prišla v Slovenijo na študij in v drugem letniku Akademije za glasbo, pri rosnih dvajsetih letih, jo je profesorica Ondina Otta Klasinc spodbudila, da se prijavi v mariborsko Opero, kjer so iskali koloraturni sopran – bila je sprejeta in še isto leto je odpela štiri premiere. Po diplomi se je izpopolnjevala še v Londonu, na Dunaju in v Beogradu. Od leta 1981, ko je debitirala na odru ljubljanske opere kot Rozina v operi Seviljski brivec, pa je bila do pokoja zvesta temu odru. »Dobivala sem ponudbe tujih opernih hiš, vrata so bila odprta, a odločila sem se, da ostanem doma zaradi družine,« je leta 2013, ko je odhajala v pokoj, povedala v intervjuju za Družino.

Milena Morača z možem Jurijem Součkom FOTO: osebni arhiv Milene Morača

»Če Bog pokliče, se ne moreš upreti«

Petje Milena Morača razume kot poklicanost. »Pevskega talenta si nisem izbrala sama, nisem si ga sama podarila. Tisti, ki me je za oder obdaroval z 'glasom in stasom', ta me je izbral za ta poklic in me poklical na to pot. Jaz mu pravim Bog. Če pa te Bog pokliče, se ne moreš upreti,« je povedala in dodala, da se morda na začetku poti tega ni zavedala, ko pa gleda nazaj prehojeno pot, se zaveda »velikega Božjega daru, ki pa seveda prinaša tudi odgovornost in dolg.« Ko je v prvih opernih vlogah v osemdesetih letih pela najvišji koloraturni sopran, so časopisi pisali, da žvrgoli kot ptiček. Z leti se je njen glas v okviru sopranskega faha harmonično spreminjal, pela je lirske, dramske, komične in tragične vloge.

Mileno Morača je na operno pot usmeril sedanji banjaluški škof Franjo Komarica.

Hotela je v samostan, župnik Komarica jo je usmeril v glasbo

Na operno pot je Mileno Morača usmeril, kot je povedala v intervjuju pred leti, sedanji banjaluški škof Franjo Komarica. Odraščala je sicer je ateistični družini, oče je odraščal v pravoslavni, mama v muslimanski družini, a v času komunizma sta na svoje korenine pozabila. »Naš župnik je bil takrat Franjo Komarica. Z očetom sta bila svojevrstna prijatelja, obiskovala sta se in večkrat sem prisluhnila njunim teološkim debatam. Kasneje sem tudi sama hodila na pogovore k župniku in pri 16 letih izrazila iskreno željo, da odidem v samostan. Več mesecev me je spremljal in vodil, na koncu mi je pokazal pot v glasbeni svet. Odprl mi je pogled v presežno, ki me je vedno spremljal,« se spominja Milena Morača.

Milena Morača z možem Jurijem, hčero Hano, njenim možem in vnukinjo letos maja na praznovanju 40. obletnice civilne in 20. obletnice cerkvene poroke FOTO: osebni arhiv Milene Morača

Cerkvena poroka – najlepši dan v življenju

Tega se je zavedala šele pozneje, ko je spoznala dobrih dvajset let starejšega Jurija Součka. Rodila se jima je hči Hana, krstila sta jo, hodili so k maši, Hana k verouku (leta 2012 je diplomirala na Teološki fakulteti), za poroko pa sta se odločila šele na prelomu tisočletja. »Žrlo me je, da nimam zakramentov kot Jurij in Hana. Vedno je bil izgovor čas,« se spominja. Ko pa je prejela krst in birmo in sta se z Jurijem po dvajsetih letih skupnega življenja tudi cerkveno poročila, je bil to zanjo, kot pove, »najlepši dogodek v življenju. Z radostjo gledam na pot, po kateri me je Bog peljal, za vsak trenutek iskanja in bližine sem mu hvaležna.«

Bogu sem hvaležna za vsak trenutek iskanja in bližine.

»Vsaka odpeta arija je tudi molitev«

»Po prejemu zakramentov se je moje življenje spremenilo, tudi petje na odru je dobilo druge razsežnosti,« je povedala: »Prej sem želela ugajati z lastnim naporom, bolj sem se zanašala nase, z zakramenti pa sem prejela dodatno zaupanje, svobodo, prejela sem gotovost, ki je ne znam razložiti z besedami. Samozavest in potrditev, da sem na odru to, kar sem v resnici. Da mi ni treba igrati. Zdaj se v polnosti zavedam, da je vsaka moja odpeta arija na odru tudi molitev.«