Preberite zadnje vrstice njegovega Drugega pisma Timoteju, najverjetneje zadnjega, ki ga je napisal, pa boste videli, kako sam in osamljen je bil, ko je sedel v ječi.

Bolečina osamljenosti

Zakaj je bil Pavel tako osamljen? Kot smo videli v julijskem eseju, ga je eden od učencev, Demá, zapustil in opustil delo misijonarja (prim. 2 Tim 4,10). Pavel je poslal tudi Tita, Kreskensa in Tihika na misijonske poti, zato je bil še bolj osamljen. Potem je bil tu še kovač Aleksander, ki je ljudi zavzeto ščuval ljudi proti Pavlu (prim. 2 Tim 4,14). Poleg tega ga je še vedno bolel spomin na prvo sojenje, ko mu ni nihče stal ob strani (prim. 2 Tim 4,16). Pavel je bil pravzaprav tako osamljen, da je kar dvakrat prosil Timoteja, naj pride k njemu (prim. 2 Tim 4,9.21)!

Vse to dokazuje, da je bil Pavel kljub apostolskemu junaštvu še vedno le človek. Resda se je razdajal, ko je skrbel za številne ljudi, vendar je potreboval tudi ljubezen, ki jo je vse življenje razdajal, in tudi hrepenel je po njej.

Pavel je bil kljub apostolskemu junaštvu še vedno le človek.

To včasih spregledamo pri svetnikih, kakršni so Pavel, Peter in drugi: koliko so ljubili ter se zanašali na brate in sestre v Gospodu. Pavel je zasnoval živahno in tesno povezano skupnost misijonarjev. Skupaj so potovali, molili in živeli. Lahko bi rekli, da so bili prva »redovna skupnost« v Cerkvi. Resda niso bili uradno potrjen red kot frančiškani ali jezuiti, vendar so imeli vse značilnosti tesno povezanih skupnosti, ki so jih osnovali sveti Frančišek, Benedikt in Terezija Ávilska.

To včasih spregledamo pri svetnikih: koliko so ljubili ter se zanašali na brate in sestre v Gospodu.

Zato nas ne preseneča, da je bil Pavel tako osamljen, niti da je pogrešal zlasti Timoteja. Čeprav je imel rad vse ljudi, ki so z njim gradili Cerkev, je imel Timotej posebno mesto v njegovem srcu. Imel ga je za sodelavca (prim. Rim 16,21; 1 Tes 3,2), brata (2 Kor 1,1; Kol 1,1) in celo sina (prim. 1 Tim 1,2; 2 Tim 1,2). Filipljanom je rekel: »Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi tako iskreno skrbel za vaše zadeve« (Flp 2,20). Dodal je še: »Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Flp 2,22). Kadar nekoga ljubimo in se zanašamo nanj, kakor se je Pavel na Timoteja, ga bomo vsekakor pogrešali, ko bo odšel!

Ljubezen agape

Pavlova osamljenost, pravzaprav osamljenost vseh ljudi, nam kaže, kako pomembno je imeti ljubezen v življenju. Ne le zakonske, temveč vse vrste ljubezni. Verjetno na svetu zato tolikokrat poslušamo o njej. Toda večinoma, zlasti v filmih in popevkah, se te omembe posvečajo tako imenovani ljubezni eros. To je telesna, čutna intimnost, ki jo je Bog namenil možu in ženi. Obstajajo pa še druge oblike ljubezni. Storgé, ki je naravna ljubezen znotraj družine. Lahko jo prevedemo kot »ljubezen«, zunaj Svetega pisma pa jo pogosto prevajajo kot naklonjenost (prim. Rim 12,10).

Pavlova osamljenost nam kaže, kako pomembno je imeti ljubezen v življenju.

Potem je tu še philia oziroma bratska ljubezen. Najbolje jo opišemo kot ljubezen med prijatelji. Obsega močno čustvo navezanosti, vendar brez romantike ali spolnosti. V najbolj splošni obliki obsega ljubezen do vseh, naj bodo to ubogi, sodelavci, sožupljani ali sosedje. Natančneje pa je to ljubezen med tesnimi, zvestimi prijatelji, ki so si tako predani, da to presega bežno poznanstvo.

Nazadnje je tu še agape, največja ljubezen, kar jih lahko občutimo. Je nesebična, darovanjska in brezpogojna ljubezen, kakršno nam naklanja Bog. Agape v resnici ni le druga oblika ljubezni, značilna le za eno vrsto odnosa, temveč je ljubezen, za katero nam Bog naroča, naj jo izkazujemo vsem, naj bo to naš sozakonec, starši, otroci, prijatelji, celo neznanci. To je »vez popolnosti«, ki bi morala zaznamovati vse naše odnose (Kol 3,14). Agape je moč Božje milosti, ki lahko vse naše »ljubezni« spremeni tako, da odsevajo njegovo ljubezen.

Agape je nesebična, darovanjska in brezpogojna ljubezen, kakršno nam naklanja Bog.

Čeprav so te oblike ljubezni čudovite, je agape še večja, saj je to ljubezen, ki jo je Jezus izkazal vsem, ki jih je ozdravil ali odrešil. Odsevala je iz vseh njegovih naukov. Izkazoval jo je celo vsem, ki so mu nasprotovali. Najlepše pa je, da jo je vsemu svetu izkazal na križu. Take ljubezni ne vežejo sebične skrbi, zato smo pripravljeni darovati življenje drug za drugega, celo za nasprotnike (prim. Jn 15,13; Rim 15,8–10).

Pavlova pisma nas učijo, da take ljubezni ni vedno lahko ohranjati. V julijskem eseju smo videli, kako se je njegov odnos z Barnabom skrhal, ker sta se sprla glede Janeza Marka (prim. Apd 15,36–39). Videli smo tudi, da je v Antiohiji vpričo vseh nagovoril svetega Petra (prim. Gal 2,11–14). 

A Pavlu je bilo kljub vzponom in padcem jasno, da mora biti medsebojna ljubezen resnično merilo naše vere. Ne pozabimo, on sam nam je rekel, da četudi imamo vero, da bi gore prestavljali, ljubezni pa bi ne imeli, nismo nič (prim. 1 Kor 13,2). Poleg tega je ponovil Jezusov nauk, ko je zapisal: »Kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo« (Rim 13,8).

Četudi imamo vero, da bi gore prestavljali, ljubezni pa bi ne imeli, nismo nič.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2023).