Svete Višarje v Kanalski dolini v Italiji, ena izmed najstarejših, najbolj znanih in najvišje ležečih Marijinih romarskih poti, kamor poleg Slovencev romajo tudi Italijani in Avstrijci, tradicionalno na prvo nedeljo v avgustu od leta 1989 pritegne k sebi romarje iz vseh »treh Slovenij«, iz zamejstva, izseljenstva in domovine. Na gori se letom za letom krepijo ljubezen do domovine in drugih narodov, medsebojne vezi, obnavljajo stara poznanstva in sklepajo nova prijateljstva. Dogodek organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, sofinancira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Tri Slovenije, ena identiteta

Tako je bilo tudi letos, ko se je že od četrtka, 1. avgusta, v okviru Višarskih dnevov mladih štirinajst mladih odpravilo na 700 km dolgo pot od Murske Sobote po Porabju in avstrijskem Štajerskem do Višarij, na samo praznično nedeljo se več kot petdeset romarjev peš in ob molitvi križevega pota povzpelo na sveto goro, končno zbrana množica pred cerkvijo po pozdravnih besedah Janeza Puclja, delegata za pastoralo med Slovenci v Evropi, prisluhnila osrednjemu predavanju pravnika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, z naslovom Tri Slovenije, ena identiteta, nato se združila ob oltarju pod Marijino streho skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki ter škofom dr. Jurijem Bizjakom, na kar je sledil še kulturni program, ki sta ga s petjem in glasbo sooblikovala zbor Slovenski cvet iz severne Nemčije in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.

Srečanja so se kot vselej udeležile mnoge ugledne osebnosti, med drugim tudi predsednik SDS in državnozborski poslanec Janez Janša, drugi poslanci in predstavniki organizacij, ki se ukvarjajo s Slovenci v zamejstvu in po svetu.



Takoj v uvodu je slavnostni govornik Jan Zobec nakazal srčiko tokratnega razmisleka: »Ko govorimo o treh Slovenijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašanje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje – npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argentini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra, pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji, tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Slovencem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slovenca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim rojakom, moje, ali še starejše generacije in tiste, ki so danes še otroci.«



Odgovoril pa v nadaljevanju najprej tistemu, ki zmotno trdi, da smo Slovenci »negativni« ali »slabi« nacionalisti. »Slovenci nikoli nismo bili hegemonistični, nikoli nismo bili agresorji, nikoli nismo nad katerim od sosednjih narodov izvrševali nasilja – razen nad samimi seboj. V vsej svoji zgodovini smo si prizadevali le za ohranitev svoje kulture in jezika. Nikomur ju nismo vsiljevali, nasprotno, vso našo zgodovino so jo vseljevali nam. Zato tudi slovenski nacionalizem ne more biti 'slab' nacionalizem, v kar nas želijo prepričati nekateri domači družboslovci. Naša osamosvojitev je bila obrambna, bila je osamosvojitev od totalitarne balkanske države, v kateri so se … hudo kršile človekove pravice, in ki ni delovala kot pravna država. Naša osamosvojitev ni bila osamosvojitev naroda v imenu naroda samega, v imenu njegove veličine in kulturne superiornosti. Bila je osamosvojitev zaradi obrambe človekovega dostojanstva.«



Kaj nas torej povezuje? Je to rodovna pripadnost? Ozemlje in zavest o ozemlju? Jezik? Pripadnost isti veroizpovedi? Kot je Zobec poudaril, »slovenska preteklost je nastajala skozi stoletja, učila nas je, oblikovala nas je in prav skozi njo, z narodovimi zgodovinskimi dosežki smo pred 28 leti v odločilnem zgodovinskem trenutku našli sebe. Je bila to prva pisana beseda v latinici v kateremkoli jeziku iz skupine slovanskih jezikov, so bili naši poeti, Prešeren, še prej Vodnik, je bila to Majniška deklaracija iz prelomnega leta 1848, nato taborsko gibanje, so bili general Maister in njegovi borci za severno mejo, Tigrovci, prvi evropski antifašisti, Nova revija, pisateljska ustava…. ? Ja, vse to je bilo – in še marsikaj bi lahko našteval, kar se je moralo zgoditi, da smo končno dosegli vrhunec slovenske zgodovine, osamosvojitev. Skupna kultura v najširšem možnem pogledu in spomin sta bistveni za našo identiteto.«


Zbor »Slovenski cvet« iz severne Nemčije

Dogaja pa se erozija vrednot slovenske osamosvojitve v matični Sloveniji, ko obstaja odpor režima do zasebnega šolstva, prezir do odločb Ustavnega sodišča, ki niso po volji stvarnih oblastnikov, odpor do vrednot ustavne demokracije, nadzor nad mediji … (položaj je podoben, kot če bi ozdravljen alkoholik spet začel segati po alkoholu. Morda na videz nedolžen glaž vina bo pripeljal do naslednjega in ta do ponovitve ter nato do usodnega recidivizma, ki se bo končal s katastrofo), v kateri po 28 letih samostojnosti »še vedno ni nacionalnega soglasja o bistvenih premisah liberalne demokracije. V tem pogledu težko govorimo o isti nacionalni duši izseljenske, tudi zamejske Slovenije na eni strani in tiste v matični domovini. Včasih s strahom pomisliš, da bomo morda celo več slovenskega našli v diaspori, v Argentini, Avstraliji, Ameriki kot tu na sončni strani Alp. Ali, kot mi je rekel prijatelj, če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini.«



Tudi pri nas bi morali svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma. In še posebej »v osi slovenske nacionalne identitete bi zato morale biti, trdo verjamem, da tudi so (čeprav trenutno nekje zakopane), vrednote, ki so bile motiv za osamosvojitev. In ob njih širša evropska zavest in evropska kultura, katere neločljiv del smo. Prav prek te kulture smo se namreč oblikovali kot nacija in se s ponotranjenjem ustavnih vrednot, ki so v svojem bistvu vrednote osamosvojitve, povezali kot enakopravno svobodni posamezniki.« Pa skupaj z drugimi narodi živimo v območju miru, blaginje in svobode, soodločamo o evropski prihodnosti, digitaliziran in spletno povezan svet ter globalizacija povezujeta matično in izseljensko Slovenijo … »Zavedajmo se teh dosežkov, naj nas to zavedanje povezuje ter hkrati spodbuja in navdihuje k njihovemu varstvu ter nadaljnji krepitvi in razvoju.«

V kakšni meri bo Slovenija ostala in obstala ustavna demokracija in v kakšni meri bo naš evropski dom območje svobode, varnosti in pravičnosti kljuboval izzivom časa – od kriz ustavnosti, vznika populizmov in posledičnega ustavnega nazadovanja v avtokracije, deficita demokratične legitimnosti osrednjih organov odločanja Unije, nevarnosti denarnih in javnofinančnih kriz, do nezakonitih priseljevanj in migracij, nevarnosti terorističnih napadov in groženj itd., pa je po govornikovih besedah na koncu odvisno od nas samih, od vsakega med nami.

Zato še kako veljajo njegove sklepne besede: »Vzemite demokracijo in ustavnost resno, vzemite resno svojo svobodo in s tem odgovornost, bodite aktivni in odgovorni pripadniki naroda, bodite aktivni in odgovorni državljani … Slovencem so, tako kot drugim narodom, določene dobrine in prostori zaupani v varstvo. Varovati jih moramo pod svojim in skupnim evropskim ustavnim okriljem, ki si ga delimo z drugimi narodi združene Evrope.«

Po besedah škofa Bizjaka v pridigi pa naj krepi ljubezen vsakega človeka do rodnega kraja in materinega jezika misel, da smo vsak svojo domovino prejeli od našega Gospoda in Stvarnika, potrebni so presežnost in odprtost do Gospoda in presežnost in odprtost do bližnjega in do soseda, Božja beseda pa poleg svaril nikakor ne pogreša tudi veličastnih in ugodnih rešitev. »Današnje srečanje naj nam pomaga, da se bomo še bolj zavzemali za mir in sožitje na svetu.«

Višarje-zobec.docx