Koprski škof Jurij Bizjak že dve desetletji opravlja škofovsko službo in kljub vsem obveznostim, ki jih to služenje prinaša, pravi, da ne mine dan, da ne bi kaj pobrskal po različnih izdajah Svetega pisma, ko pripravlja nagovore za različne priložnosti ali članke. Z gorečnostjo in vedrino nas tudi na začetku postnega časa v letu Božje besede na izviren način opogumlja, da si vzamemo čas za branje in premišljevanje Božje besede.

Foto: Tatjana Splichal

Koprski škof Jurij Bizjak o živosti in moči Božje besede

Koprski škof Jurij Bizjak že dve desetletji opravlja škofovsko službo in kljub vsem obveznostim, ki jih to služenje prinaša, pravi, da ne mine dan, da ne bi kaj pobrskal po različnih izdajah Svetega pisma, ko pripravlja nagovore za različne priložnosti ali članke. Z gorečnostjo in vedrino nas tudi na začetku postnega časa v letu Božje besede na izviren način opogumlja, da si vzamemo čas za branje in premišljevanje Božje besede.

Kaj se vam zdi pomembno pri branju in premišljevanju Božje besede?

Bom povedal tako, kot sem rekel katehumenom. Vidim, da vedno več ljudi k tem besedilom pristopa dovolj sproščeno in pogumno. Še vedno pa mnogo ljudi doživlja razdaljo do teh besedil. To se bo dogajalo tudi vam in se dogaja tudi tistim, ki se že leta in leta s tem ukvarjamo. Vedno ostane toliko odprtega in prostor za raziskave in poglobitve. Bodite mirni. Ne bodite v zadregi. Bodite prepričani, da nam je vse pisano na kožo.

Besedilo je navdihnjeno od Stvarnika, ki najbolj pozna človeka in ve, kaj je za nas dobro. Pišem vam postavo, je rekel Mojzes, ki je nisem privlekel čez morje, ne izpod neba. Potegnil sem jo iz vašega srca. Pišem vam jo samo zato, da bi vi laže odkrili, kaj je v vašem srcu, kakšni morate biti. Besedila so stara, naš način razmišljanja pa nekoliko drugačen, dostikrat tudi zgrešen, zato ne najdemo stika, ker živimo v drugačnih kalupih. Poglej, kaj piše, in premisli, ali je odgovor, ki si ga pričakoval, pravilen. Dobivaš nekaj drugega … Morda moraš spremeniti svoje stališče, svoj pogled. Živost besede.

Kako vidite Cerkev na Slovenskem v prihodnosti?

Prepričan sem, da gre svet na bolje, kljub temu da sem prej rekel, da je vsaka stvar na začetku najboljša. Človek odrašča, pridejo nove izkušnje, nova spoznanja, izzivi, ob tem človek lahko postane tudi slabši kot otrok. Svetniki so bili boljši, ker so otroško preprostost (čistost) nadgradili s pečjo, iz katere je potem priteklo suho zlato. Razne preizkušnje v Cerkvi nam odkrivajo, da manjka stika s presežnostjo, osebnega stika z Bogom.

Spet bom rekel: Vzemi si čas! Današnja civilizacija nas obrača navzven v aktivnost, v proizvajanje, v nastop, v govorjenje, razprave, romanja ... Vse je dobro. Pri vsem tem pa bi morali več pozornosti vložiti v ponotranjenje. Prepričan sem, da vsaka pot, ki jo človek naredi navzven, skriva v sebi notranjo duhovno pot. Koliko ljudi se poda na camino. Pa tudi za tiste, ki se razglašajo za ateiste, to ni samo krepitev mišic in razvedrilo, ampak je vedno tudi prečiščevanje, iskanje samega sebe. Tega na splošno manjka, ker nimamo vsi časa iti na camino. Pa je tako po­trebno vzeti si čas zase, za premišljevanje, za vzpostavitev stika s Presežnim. V tem je čar. Tisti, ki Presežnosti ne poznajo, bi nam zavidali, da poznamo osebnega Boga, kar človeka naredi človeka. Osebni Bog in osebni stik z njim.

Celoten intervju si preberite v novi številki Družine.