V reviji Slo, časi, kraji, ljudje smo med drugim predstavili tudi tržiško čevljarstvo oziroma šuštarijo, bogato tradicijo, ki žal izumira. Z njo pa je povezano tudi gregorjevo. Znana je namreč navada, ki so ji rekli »vuč u vodo«. Dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja jo je opisal takole: »Na predvečer gregorjevega, 12. marca, ko je godoval papež Gregor I. Veliki (540 604), je bila v Tržiču znana šega: čevljarski vajenci so po Tržiški Bistrici spustili goreče predmete, med njimi peharje in cambohe, kakor so rekli velikim košaram, v katere so dali oblance, pa tudi lično izdelane hišice, v katerih so bile prižgane sveče. S tem so simbolično oznanili prihod pomladi in daljšanje svetlega dela dneva. Med Tržičani se je z leti utrdilo prepričanje, da gre za šego, povezano z delom čevljarjev. Ti so skupaj z otroci šego ohranili in razvili: po vodi so spustili luč, kajti od praznika sv. Gregorja do praznika sv. Mihaela (29. september) jim zaradi dolgega dneva ni bilo več treba delati ob umetni svetlobi, torej ob luči, ki jim jo je dajala sveča, pozneje petrolejka.«

Spuščanje gregorčkov okoli leta 1934. Fototeka tržiškega muzeja

Luč na gagve

Čevljarji so imeli posebno luč, ki so jo imenovali luč na gagve. To je bil štirioglat okvir, pritrjen na kvadratno desko, na gagve pa so z usnjenimi paščki pritrdili še steklene krogle napolnjene z vodo. Sredi stojala so dali svečo ali petrolejko. Tako je luč bolje svetila, svetloba pa so z usnjenimi paščki usmerili tja, kjer so jo najbolj potrebovali. Luč pa je imela tudi prestižen značaj: največja steklena krogla je pripadala mojstru, manjše pa pomočnikom. »Če je smel tudi vajenec sedeti za mizo pred svojo stekleno kroglo, je to pomenilo, da mu ne manjka več dosti do napredovanja med pomočnike.« V Tržiškem muzeju, kjer si je čevljarsko dediščino od septembra 2014 mogoče ogledati na prenovljeni in sodobno urejeni stalni razstavi, je tudi edinstven primerek takšne luči na Slovenskem, sicer pa so bile v Evropi v rabi že v 16. stoletju.

Berštat doma ali v štero

O tržiškem rokodelstvu je konec 17. stoletja pisal že Valvasor in naštel šest čevljarjev, v 19. stoletju pa jih je bilo že mnogo več: okrog 480. V spomin na svoja zavetnik, brata Krišpina in Krišpinijana, ki naj bi se rodila in umrla na ponedeljek, ta dan niso delali. Njuna podoba je poleg čevljarskih pripomočkov, ptičje kletke, ki je zabavala čevljarje, spričevalom, dovoljenjem za delo in svetim razpelom krasila njihovo delavnico, berštat po domače, ki je bila nemalokrat kar v domači hiši. Hodili pa so tudi na dom k ljudem, čemur se je reklo, da gredo v štero.

Zakaj rečemo, da poberemo šila in kopita ter dreto vleči, ko nekdo smrči, kakšni so čevlji, izdelani na glih kopit, in kakšni čevlji na škripav ter še marsikaj zanimivega o tej obrti pa si preberite v reviji Slo.