Drugega shoda v začetku meseca se je po ocenah organizatorja Pavla Ruparja iz Ljudske iniciative Glas upokojencev Slovenije in društva Inštitut 1. oktober udeležilo okrog 30.000 ljudi. Prišli so tudi z namenom, da se jih sliši, »saj če se doma pogovarjamo, ne moremo ničesar ukreniti«. O vtisih in o glavnih sporočilih, s katerimi naslavljajo odločevalce, smo med protestom povprašali nekaj udeleženk in udeležencev. Kaj so povedali pred skoraj mesecem dni?

Marija, Horjul

FOTO: Janez Porenta

Tu smo zato, ker se ne strinjamo s tem sistemom, s to vlado. Mačehovski odnos do nas upokojencev se pozna povsod, ne moremo si več privoščiti tega, kar smo si prej. Nisem pa na protestu samo zaradi denarja, temveč zaradi splošnega stanja, splošne miselnosti, vdiranja LGBT-ideologije in podobnega. Mislim pa, da se upokojenci na splošno ne zavedamo, v kako težkem stanju smo.

Upam, da nas bodo tisti, ki so jim naše zahteve namenjene, slišali. Ali nas bodo uslišali, pa je že drugo vprašanje.

Martin, Radovljica

FOTO: Janez Porenta

Tukaj smo zlasti zaradi naših otrok in vnukov, kajti mi sami zagotovo ne bomo dobili nič več, ker smo že prestari. Mi prihajamo na proteste, naši otroci pa ne, ker se še ne zavedajo, kam to pelje. Glede tega se jim še kar malo »fučka« in jim ni tako pomembno, kot je nam. Tudi mi smo, ko smo bili mladi, le zamahnili z roko glede pokojnine, zdaj pa je druga pesem. Zato bi morali mladi ravno tako priti na proteste kot mi, saj gre zanje.

Upokojenci prav veliko zastopnikov in sogovornikov nimamo, predsednik ZDUS je tam le na papirju. Upam, da se nas vsaj malo sliši. Vidim, da nas iz parlamenta gledajo skozi okno, kakšen bo rezultat, bomo pa videli.

Breda, Stična

FOTO: Janez Porenta

Prišla sem zaradi pokojnin, ker se mi zdi, da niso pravično razdeljene. Ti odstotki nikakor ne gredo skupaj. Zame se je ravno toliko podražilo kot za nekoga, ki ima 1500 evrov pokojnine. Jaz sem dobila 30 €, on je dobil pa – na pamet govorim – 100 €, je mar to pravično? Naj bo za vse enako.

Ko si enkrat star, si breme vsem, od zdravstva naprej. Ni pravično. Za upokojence bi bilo treba bolj poskrbeti. Saj smo delali po 40 let, kdor pa je invalidsko v pokoju, pa tudi ni sam kriv, da je bolan.

Taki shodi so rešitev. Naj vidijo, da nismo zadovoljni, drugače tako ali tako ne moremo pokazati. Toliko časa bomo hodili, da nas bodo slišali. Saj če se doma pogovarjamo, ne moremo ničesar narediti; moramo se zbrati in priti pokazat, da nam ni vseeno.

Edo, Škofja Loka

Edo iz Škofje Loke je na levi in vihti zastavo. FOTO: Janez Porenta

Kaj me je spodbudilo k udeležbi? Odgovor je povsem preprost: osem mesecev nore oblasti, ki dela škodo, uničuje državo, neprestano dviga davke. Je torej kakšna izbira? Edino logično je, da sem tu. Glasni smo, že prejšnjo rundo sem prišel čisto hripav domov, danes bo najbrž podobno.

Od svetih treh kraljev sem tudi jaz upokojenec. Pokojnine so se nam dvignile za 5 odstotkov, za 20 odstotkov se je dvignila cena hrane, torej smo 15 % v minusu. Je mar potem čudno, da smo tu?

Poleg tega so še težave z zdravniki, zdravstveni sistem se sesuva, minister pa namesto tega menja šefice kabineta. Problem je tudi davčna reforma, nič dobrega se ne obeta.

Ključna pa je vloga medijev, ki prepričajo upokojensko populacijo, da je vse v redu. Očitno ta populacija slabše razmišlja s svojo glavo. Upokojenci – in vsi ostali – bi morali iti na volitve z mislijo na svojo denarnico in razmišljati, kaj bo zanje dobro, ne pa da nam »gonijo« stvari, razne borce in podobno, od katerih nimam jaz v denarnici nič več. Kvečjemu še manj.

Dr. Tina Bregant, Ljubljana

FOTO: Tatjana Splichal

Pridružila sem se upokojenkam in upokojencem. Sama sicer to še nisem, toda vsi se postaramo, če imamo srečo. Upokojenci zahtevajo to, kar so ves čas vplačevali v blagajno, zahtevajo normalno življenje, želijo si živeti tako, da bodo lahko uživali v svoji zasluženi starosti. Prav je, da jih mlajši podpremo. Vedeti morajo, da niso sami. Upokojenci so naše mame, očetje, naši dedi, babice. Prav je, da smo tukaj z njimi in jih podpremo. Bomo morali pa vztrajati, nismo še dosegli dna, ne smemo se preveč upehati, z vztrajnostjo bomo lahko prišli v boljšo skupno Slovenijo.

Upokojenci so vsem nam dali življenje. So očetje in mame naše države. Zakaj so spregledani, ne vem. Morda zato, ker jih je malo pri odločevalskih položajih. Upokojenke in upokojenci si zaslužijo boljše življenje. Dolžni smo jim to tudi omogočiti. Nihče se ne pogovarja o nekem bajnem življenju, kako bomo živeli v vati ali oblakih. Želimo si življenja, da bomo imeli za dostojno kosilo, zajtrk, da bomo lahko srečali svoje prijatelje, se z njimi pogovorili, šli na sprehod in da bomo seveda tudi zdravje lahko čim dlje ohranili. In to si naši upokojenke in upokojenci zaslužijo.

Če nas nihče ne sliši, potem so tovrstni shodi del rešitve. Želim si, da bi bili končno slišani in da bi do rešitev prišli za pogajalsko mizo.