FOTO: M. M.

Frančiška in Janez Poznič, Gradišče pri Lukovici: Poročena sva že več kot 60 let. Tudi naročnika Družine sva že več kot 60 let. Na romanju nama je bilo zelo všeč, bilo je enkratno. V Medžugurju sva bila že večkrat in si želiva, da bi šla še kdaj, če bo le zdravje dopuščalo. Mož, ki je naročnik Družine, je bil izžreban, nato pa sva se odločila, da greva na romanje oba. Če bova pri močeh, bi se še rada udeležila podobnih romanj.

FOTO: Osebni arhiv

Marijan Fesel, župnik v Hajdini: Ko sem prejel klic z Družine in so mi povedali, da sem izžreban, nisem mogel verjeti, saj še nikoli v življenju nič nisem dobil zastonj. Dejali so mi, da imam pol ure časa, da se odločim, ali grem z vami ali ne. Najbrž nikoli ne bi videl Medžugorja, če ne bi šel z vami, ker se zelo nerad vozim z avtobusom. To pa je bila krasna izkušnja. Verjetno ne bom več izžreban, si bom pa sam privoščil kakšno podobno tridnevno romanje z Družino v prihodnje.

FOTO: M. M.

Brigita Potisek, Šmartno pri Litiji: Tridnevno romanje bi opisala kot iskanje luči in miru v veri. Ob pogledu na različne generacije romarjev ugotoviš, da vera združuje. Vsak v sebi prižge svojo lučko in s tem naredimo luč v svetu. Romanja sem se udeležila z mamo, ki se je pred dvema letoma poškodovala pri padcu z lestve. Mineva pa tudi leto dni, odkar sem sama prestala operacijo, tako da sem to romanje vzela tudi kot zahvalo. Zame je vrhunec predstavljal obisk Medžugorja, čeprav je bil vsak dan vrhunec sam po sebi. Vse skupaj je bil krasen preplet zgodovine, umetnosti in duhovnosti. Romanja z Družino sem se udeležila prvič, a najbrž ne zadnjič.

FOTO: Osebni arhiv

Edvard Vajda, župnik na Ravnah na Koroškem, v Kotljah in na Strojni: Z Družine so me obvestili, da sem bil izžreban za romanje. Bil sem zelo presenečen, da sem enkrat v življenju imel to srečo. Romanje je bilo sicer tik pred velikonočnimi prazniki, ko imamo duhovniki precej dela, ampak romanju k Mariji se človek ne sme nikoli odpovedati. Našo Kraljico miru sem še posebej prosil za mir v naših župnijah in družinah. Predvsem potrebujemo mir v naših srcih. Čudovito romanje romarjev z vseh koncev Slovenije, ki smo veseli in nasmejani častili Boga. Naše življenje je romanje, priporočajmo se Mariji, ki nas bo sprejela.

FOTO: M. M.

Pavla Janžekovič, Ljubljana Kodeljevo: Vsi trije dnevi so bili lepi, Medžugorje pa je res kraj, ki poboža človeško dušo. Ob tem, ko smo obiskali in bolj od blizu spoznali nove kraje, sem začutila sproščenost in spokojnost. Vse tisto, kar ni bilo prav ali kar je bilo narobe, smo prinesli s sabo in odložili svoje skrbi Gospodu. Romanja z Družino sem se udeležila že večkrat in če bo le možno, bom še šla. Vabim tudi vse druge bralce Družine, ki razmišljajo o romanju, da se opogumijo in se odločijo za ta korak.

FOTO: M. M.

Ljuba Plut, Prečna pri Novem mestu: Na romanju v Medžugorju sem prvič. Razlog za to pa je darilo, ki so mi ga nedavno podarili »ta mladi« za rojstni dan. Končno sem priromala v Medžugorje. To ni navaden izlet, ampak je res romanje, kjer je poudarjen duhovni del z vsakodnevno mašo. To je povsem drugače, kot so drugi izleti ali potovanja. Moram pohvaliti naše »ta mlade«, da so izbrali dobro darilo. V preteklosti sem se že udeležila Trudovega romanja po poteh Cirila in Metoda. Moram reči, da so ta romanja zelo kakovostno vodena in se bom verjetno v prihodnje odpravila še na kakšnega.

FOTO: M. M.

Filip in Tadej Danijel Zupan, Gorje: Starša sta dobila romanje za darilo od naših sorodnikov in tako sva šla še midva poleg. Zelo sta nama bila všeč maša v Medžugorju in živahen utrip v sami vasi. Prav tako je bilo zelo lepo v Dubrovniku. Veliko smo videli. Glavna katedrala, kjer je bila maša, je bila čudovita. Romanje je potekalo umirjeno, na avtobusu je bilo sproščeno vzdušje, nimava nobenih pripomb. Morda se še kdaj odločiva za podobno romanje.

FOTO: I. Ž.

Mitja Andrejek, evangeličanski duhovnik, Križevci na Goričkem: Romanja sem se udeležil kot srečni izžrebanec Družine in res je bil občutek, da potujemo kot velika družina. Najbolj me je prevzelo, da smo se kot ena družina pripravljeni odpraviti na pot, katere vrhunec je bogoslužje. Prevzelo me je, ko sem videl, da smo bili pri maši starejši, mlajši, bolni, skratka ljudje, ki potrebujejo razsvetljenje in usmiljenje. Kristjani moramo iskati tisto, kar nas povezuje. To je prav vera, ki nam jo je dala Marija, vsi pa jo gradimo v troedinem Bogu, Očetu, Sinu in Svetemu duhu. Vsem vernikom želim, da bi kot ena velika družina potovali naprej in še enkrat zahvala Družini, da sem lahko potoval z vami.