Ko hodim po ulicah prestolnice Amana, je moč zaznati tipično bližnjevzhodno in hkrati velemestno vzdušje, z gostim vrvežem tako ljudi kot avtomobilov, glasnimi trgovci, gostinstvom, vročino in adhanom – muslimanskim klicem k molitvi v ozadju. 

Težko si je predstavljati, da je danes več kot štirimilijonsko mesto pred sto leti, ob ustanovitvi države, štelo manj kot deset tisoč prebivalcev. Kljub nekaj impresivnim rimskim antičnim ostankom, ki pričajo o tem, da je nekoč mesto že imelo svoj pomen, to nikakor ni eno izmed tistih slavnih starodavnih bližnjevzhodnih mest, kot so Jeruzalem, Aleksandrija ali Bagdad. 

Popotnik bo v njem zaman iskal stari del mesta, kjer bi se sprehodil po ozkih ulicah in odkrival starodavne mošeje. Za zgodovino in kulturno dediščino je treba obiskati druge kraje, kot je rimsko mesto Jeraš ali slavna Petra, mesto sredi puščave, vklesano v skalo, kjer je skozi zgodovino prebivalo več civilizacij, za naravno lepoto pa kraje, kot so Mrtvo morje in čudovita puščava Wadi Rum. 

Za krščanske romarje in turiste sta še posebno zanimivi gora Nebo, s katere je Mojzes pred smrtjo uzrl Sveto deželo, ter mesto Jezusovega krsta v »Betaniji onkraj Jordana« (Mt 3, 13-17).

Aman pa je prava bližnjevzhodna metropola, v katero se je v zadnjem stoletju priselilo ne samo veliko Jordancev iz drugih delov države, pač pa tudi priseljencev iz drugih, zlasti arabskih držav. Prebivalstvo je tako mešanica domačinov ter priseljencev in beguncev, ki predstavljajo skoraj večino prebivalstva. 

Fatma, ki prihaja iz Jemna in študira arhitekturo v Amanu, mi razloži, da je prišla sem študirat zaradi težkih razmer v njeni domovini, sledila pa ji je tudi njena sestra. »Jordanija je varna in stabilna, poleg tega pa tudi odprta do migrantov. To je zame še posebej pomembno, saj kot državljanka Jemna težko pridobim katerokoli vizo,« mi razloži.

»Kristjani so naša edina manjšina, zato za njih dobro skrbimo.« FOTO: AFP.

Fatmina zgodba je ena od premnogih podobnih. Relativna odprtost, ki je sicer za zahodne standarde še vedno delna, privablja mnogo ekonomskih migrantov. Večji izziv za državo pa predstavljajo še številčnejši begunci. S skoraj tremi milijoni je Jordanija država, katere prebivalstvo ima drugi največji delež beguncev na svetu. 

Že nekaj let pred pandemijo je zaradi prevelikega števila pribežnikov iz Sirije, Iraka in od drugod postala zelo otežena njihova zdravstvena oskrba, kar se je s prihodom covida le še poslabšalo. Tako na stotisoče tujcev živi brez kakršnegakoli zavarovanja. 

Problem je tudi že sama nastanitev in oskrba z vodo, saj gre za razmeroma majhno državo, katere večji del tvori puščava. Več sto tisoč beguncev tako še vedno živi v begunskih taboriščih. Zaradi teh omejitev vedno bolj narašča število nezakonitih migrantov. 

Poleg tega je država kljub odprtosti do prišlekov vse kaj drugega kot radodarna z državljanstvom. Slednjega je resnično težko pridobiti, celo z družinskimi vezmi.

Palestinci najbolje vključeni

Edina izjema so nekateri Palestinci, ki so pribežali že sredi prejšnjega stoletja, pred zaostritvami pogojev. Rubin, ki ga spoznam v eni od mošej, me prijazno povabi na kavo in mi pove zgodbo svojih staršev, ki so prišli v Aman kot begunci iz Palestine. 

Razloži mi, da so ravno Palestinci tudi najbolje integrirani v jordansko družbo, medtem ko imajo priseljenci drugih narodnosti več težav pri pridobitvi državljanstva ter pri integraciji. Večina jih dela v zasebnem sektorju, tako kot njegov oče, javni sektor pa je večinoma pridržan za državljane, zato ne morejo biti pripadniki vojske ali politiki. 

Za jordanskega slehernika je življenje od začetka pandemije zelo oteženo, mi še razloži gostitelj. Sam bi moral s svojo izobrazbo iz gradbeništva oditi iskat delo v tujino, vendar se je zaradi težke situacije odločil, da bo ostal in pomagal očetu v njegovi trgovini. To, da sem kristjan, ga prav nič ne moti. 

»Kristjani so naša edina manjšina, zato za njih dobro skrbimo,« mi pove. To me spomni na besede jordanskega kralja Abdulah II., ki sem jih prebral nekaj dni pred tem: »Naj povem še enkrat: arabski kristjani so sestavni del preteklosti, sedanjosti in prihodnosti moje regije.«

S skoraj tremi milijoni je Jordanija država, katere prebivalstvo ima drugi največji delež beguncev na svetu. FOTO: Wikipedija.

To mi potrdi tudi župnik župnije svetega Jožefa, gospod Wissam, ki ga spoznam ob obisku cerkve. Tudi on ima begunsko ozadje, saj je prišel v Aman kot otrok begunec iz Libanona med tamkajšnjo državljansko vojno. 

Kasneje se je spreobrnil iz pravoslavja v katolištvo in postal duhovnik. Je zelo prijazen in odprt, zato se z njim zapletem v dolg pogovor, med katerim mi natančno razloži položaj kristjanov v državi. V primerjavi s podobnimi državami imajo tu kristjani veliko pravic. 

V parlamentu imajo zagotovljen delež sedežev, ki je večji od deleža kristjanov v splošni populaciji, poleg tega pa je, kar me še posebej preseneti, božič priznan praznik in dela prost dan za vse, nekateri drugi prazniki pa so dela prosti dnevi samo za kristjane. 

Kljub temu spoznam, da so na nekaterih področjih v podrejenem položaju. Tako recimo islamsko ločitveno in dedno pravo velja tudi za kristjane, nedelja pa je delovnik, zato so mnogi primorani nedeljsko mašo obhajati v soboto zvečer na vigilijo. 

Poleg tega je spreobrnjenje iz islama strogo kaznovano, zato običajno iskrene katehumene pošljejo v bolj krščanski in bolj svoboden Libanon.

Organizacija latinske Katoliške cerkve, ki je pod škofovsko avtoriteto jeruzalemskega latinskega patriarhata, je sicer presenetljivo dobro vzpostavljena. Tako kot v Sloveniji imajo tudi tu dobro organizirano mladinsko društvo, ki med drugim pripravlja jordansko »Stično«. 

V državi so z osmimi skupinami zelo močni celo skavti. Nekatere župnije imajo za eno svojih glavnih dejavnosti skrb za nove begunce. Tako ima župnija sv. Jožefa močno skupnost iraških krščanskih beguncev, ki jih zaposluje v župnijski menzi in bdi nad njimi.

Na splošno je Jordanija država, ki kljub manjši prepoznavnosti v svetu v primerjavi s svojimi sosedami ponuja mnogo zanimivosti in presenečenj za vsakega popotnika. Še posebej jo zaznamujejo njeni prebivalci z vseh vetrov, ki kljub težkim razmeram ostajajo odprti, gostoljubni in ponosi na svojo novo/staro domovino. O prihodnosti pa bi mnogi, če bi jih vprašal, odgovorili: »inšalah« – »kar bo Božja volja«.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (45/2021).