Dragi bratje in sestre. Danes vstopamo v najsvetejši čas cerkvenega leta. Starodavna ljudstva so darovala številne žrtve, tudi človeške, da bi pridobila naklonjenost svojih bogov. Pravi in edini Bog pa sam daruje svojega Sina, rojenega iz njegovega srca, da bi nas združil s seboj v neminljivi ljubezenski zvezi. Pridružimo se mu na njegovi poti, odložimo posvetne skrbi in priličimo svoje mišljenje in čustvovanje Božjemu.

S cvetno procesijo smo se postavili za Gospodom, ki vstopa v Jeruzalem, da izpolni poslanstvo, za katero je prišel na svet. S tem smo mu izrekli dobrodošlico in pristali, da hodimo po njegovih stopinjah. To je velika odločitev. Jezus je vedel, kam gre, ne šele ko je v Betaniji sédel na oslička in v slovesnem sprevodu vstopil v Jeruzalem. 

S cvetno procesijo smo se postavili za Gospodom, ki vstopa v Jeruzalem, da izpolni poslanstvo, za katero je prišel na svet.

Evangelist Luka opiše trenutek, ko se je Jezus v Galileji napotil proti Jeruzalemu: »Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51). A ni se odločil šele ta trenutek. Pisec Pisma Hebrejcem predstavi Jezusov prihod na svet z besedami 40. psalma, ki jih polaga v njegova usta: »Žrtev in daritev nisi hotel, telo pa si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam, v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« (Heb 10,5-7)

Danes začenjamo veliki teden, ko bomo podoživljali dogodke Jezusovih zadnjih dni življenja na zemlji. Poslušali smo pasijon po evangelistu Marku. Vse, kar je ta evangelist zapisal o Jezusu, je uvod v njegovo trpljenje in poveličanje. Veliko čudežev je naredil, pokazal je svojo moč nad stvarstvom, boleznimi in demoni. Toda ni dovolil, da bi o tem pripovedovali, ni hotel veljati za mogočnega čudodelnika. Po Božjem načrtu bo svet odrešil s trpljenjem in smrtjo kot trpeči Gospodov služabnik. Prvo berilo iz preroka Izaija nam je predstavilo tega Gospodovega služabnika, ki ga sramotijo, on pa se ne upira. »Jagnje sredi volkov,« ga imenuje neka pesem. Uči nas osupljive resnice, da Bog zmaguje s ponižnostjo.

Bog zmaguje s ponižnostjo.

O tem nam je spregovorilo berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom. Tam smo priča, da se Božji Sin z vrhuncev božanske slave spusti v podobo človeka, služabnika, ki gre za druge, za nas, v najstrašnejšo in najsramotnejšo smrt na križu. To najgloblje dno pa je hkrati točka popolnega preobrata. Bog, glavni akter dogajanja, povzdigne svojega ponižanega Sina nad vse, kar je v nebesih in na zemlji. Odslej se mu vse klanja in izpoveduje, da je Jezus Kristus Gospod, Bog. 

To izpovedati pa pomeni hkrati izročiti mu svoje življenje. Zaupati mu, da nas vodi, četudi po dolini smrtne sence. Toda ta dolina se je zanj razprla v sijaj nebeške luči. In vanjo vodi tudi nas, če se prepustimo njegovi ljubezni. Sam je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). On ga je dal, zato je najzanesljivejši vodnik. Pustimo se mu voditi, kot nas spodbuja Pismo Hebrejcem: »Glejmo na začetnika in dopolnitelja vere, na Jezusa. On je namesto veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, ker se ni zmenil za sramoto, in je sédel na desno Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se ne boste utrudili v svojih dušah in ne boste omagali.« (Heb 12,2-3)

Na začetku velikega tedna torej usmerimo pogled na začetnika in dopolnitelja naše vere.

Na začetku velikega tedna torej usmerimo pogled na začetnika in dopolnitelja naše vere. Vstopimo v izročilo Cerkve, ki bo v pretresljivih obredih obnavljala spomin na zadnje dogodke njegovega življenja. Velika noč bo za nas praznik vstajenja le, če bomo z njim umrli grehu in se mu priličili v spokornosti in ponižnosti. Blagoslovljen veliki teden!

Članek je bil objavljen v reviji Oznanjevalec (2/2024).