Ta poziv ni zgolj teološki izrek, temveč osebno povabilo. Bog se obrača na svoje ljudstvo in na vsakogar izmed nas, ko pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.« In v Jezusovem govoru v Markovem evangeliju se ta zapoved potrdi kot najpomembnejša. Hkrati pa Jezus pokaže, da je ljubezen do Boga neločljivo povezana z ljubeznijo do bližnjega. Ko odgovori pismouku, ki ga vpraša po največji zapovedi, ne omenja samo ljubezni do Boga, ampak jo povezuje s klicem: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Resnična ljubezen do Boga ne more obstajati ločeno od ljubezni do ljudi. Naše obličje do bližnjega je vedno tudi naše obličje do Boga. Če ne zmoremo ljubiti ljudi, ki so nam dani, potem tudi ne moremo trditi, da ljubimo Boga. V vsaki situaciji našega življenja smo poklicani ljubiti konkretne osebe, ki jih srečujemo. Ljubezen do bližnjega ni abstrakten koncept, temveč se izraža v naših dejanjih, v naši pripravljenosti pomagati, poslušati, služi...