Doživel je skoraj 93 let, v njih vojno, nasilno smrt očeta, krivičen odvzem svobode, kasneje pa lep zakon, v katerem smo se rodili štirje otroci. Dočakal je 13 vnukov ter 4 pravnuke. Na vse svoje je bil ponosen, čeprav tega ni obešal na veliki zvon.

Vsa leta je bil delaven, odgovoren, strog do sebe in drugih, načelen, pošten, pokončen. Zadnja leta pa je začel pešati – tako fizično kot miselno. S počasi napredujočo demenco je postajal po eni strani zahtevnejši za komunikacijo, po drugi strani pa je postajal kot otrok, s katerim se lahko pogovarjaš, karkoli ti pride na misel.

Letos na gregorjevo je bil oče še pri maši, na sv. Jožefa pa sva ga z možem odpeljala v bolnišnico. Srce mu je bílo prehitro, mnogo prehitro – kot bi neprestano tekel maraton. Na urgenci so naju sprejeli zelo prijazno in lahko sem bila ves čas ob njem. Oče je skušal vzpostaviti stik z vsakim, ki se je trudil z njim, vendar je iz minute v minuto težje govoril. Nazadnje je zdravnik odločil, da mora ostati v bolnišnici. Pokrižala sem ga, poljubila na čelo, nato pa odšla. Bilo mi je težko. Zelo težko. Naslednjega dne ga nismo smeli obiskati, dan kasneje pa nas je poklical zdravnik. Predstavil je očetovo zdravstveno stanje … Srh me je spreletaval, ko sem poslušala njegove besede … gospod je zelo ši-
bak … srce mu bije prehitro … ima tudi popuščanje … res je v zelo slabem stanju … čudežev ne moremo narediti … Zdravnikov glas je bil spoštljiv, umirjen, prijazen. Rekel je, da glede na očetovo stanje lahko naredi izjemo in ga sme obiskati žena in en spremljevalec. Ko sta bila mami in brat pri očetu, je prišel bolniški duhovnik, ki je očeta mazilil. To je bilo za nas vse zelo pomirjujoče. Skupaj so še zadnjič zmolili Oče naš (oče je molil glasno in razločno), potem pa je oče »izgubil govor«.

Videli smo, da je poskušal kaj povedati, a ga nismo razumeli. Mislim, da je bilo to zanj zelo težko. Ni mogel več vprašati »In kako?«, lahko je samo poslušal in še to le tisto, kar smo mi govorili, čeprav ga morda ni zanimalo.

Nemočen in nebogljen

V bolnišnici je preživel dva tedna in pol. V tem času je bila mami vsak dan pri njem, mi otroci pa smo se menjavali. Mami (Marta v pravem pomenu besede) mu je vlažila usta, mu dajala vodo, mi smo mu masirali noge, mu (jima) prek slušalk predvajali rožni venec, mu pripovedovali, kako je doma, predvsem pa smo bili ob njem. Čeprav je na vprašanje, ali nas pozna, odkimal, se je prepustil negi in bližini. Ko pogledam nazaj, dojemam čas, ki sem ga smela preživljati ob njem – nemočnem, nebogljenem in nemem, velika milost, da se v tem času z očetom spravim ter se od njega v miru poslovim.

Na veliki petek dopoldan me je poklicala zdravnica. Oče prihaja domov. Njegovo srce se je umirilo, tudi ponoči je bil umirjen. Pripeljali so ga pozno zvečer. Za njim je bil veliki petek pričakovanja vrnitve domov. Kljub »izgubljenosti« je vedel, da je doma – vprašal je: »Kje pa je mami?« In nato mirno zaspal. Sobota je bila umirjena. Zvečer smo ob njem zmolili rožni venec Božjega usmiljenja. Ko sva ostala sama, sem bila ob njem. Dotaknila sem se njegove roke in prijel me je zanjo. Božala sem ga, z njim molila, govorila, in ko sem želela umaknit roko, jo je stisnil in zadržal. Pa sem ostala še malo. In tako še nekajkrat. Slutila sem, da se poslavlja, zato sem mu rekla, naj ga ne skrbi, da bomo za mami poskrbeli in da lahko v miru zaspi. Izpustil je mojo roko in se zazrl »v daljavo«.

To, da delate, kar delate, je največ, kar lahko naredite.

Mirna sem

Na velikonočno jutro nas je mama po maši pričakala v črnini. Besede niso bile potrebne. Oče nas je otroke in vnuke »zbral« skupaj. Prišel je tudi g. župnik in z nami molil. Bili smo v miru z njim, združeni v molitvi zanj, obujanju spominov, pogovorih, poslavljanju do poznega popoldneva, ko so ga odpeljali iz domače hiše.

To, da sem smela biti ob očetu, ko je umiral, in to, da je umrl doma, je zame veliko darilo. Kot da si je »zrihtal«, da je prišel umret domov − njegovo zdravstveno stanje, ki je bilo videti brezupno (niso našli prave terapije), se je nenadoma izboljšalo. Po očetovi smrti sem bila mirna. Morda ta mir še najbolj opišejo besede »mir, ki ga svet ne more dati«. Še se spomnim nanj, velikokrat, vendar nikoli z grenkobo, ampak z občutkom, da sem mu dala vse, kar sem mu lahko, in če bi se ponovilo, bi naredila isto. Bila bi ob njem, ga držala za roko, božala, molila ali pa samo bila. Kot je rekel medicinski brat v bolnišnici: »To, da delate, kar delate, je največ, kar lahko naredite« (redni obiski, bližina, prigovarjanje ...). Sedaj še bolj razumem te njegove besede. Biti ob očetu, ki je nebogljen, brez besed, s hitrim dihanjem, skoraj nezavedanjem, kaj se v okolici dogaja – prej pa hrust, avtoriteta ... In misel nanj mi prinaša mir.

Vsega tega ne bi bilo, če …