Krščanski verniki s pobožnostjo in prisrčnostjo premišljujejo, kakšen slap veselja se je izlil nad Marijo, kako je napolnil njeno dušo, ranjeno z mečem bolečine, in jo preplavil z veseljem, ko ji je njen Sin, spet živ, razglasil svojo zmago – pač še preden jo je oznanil drugim ljudem. VIR FOTOGRAFIJE: Stična



Številni cerkveni pisatelji omenjajo, da se je Kristus po vstajenju prikazal svoji materi Mariji. O tem govorijo že nekateri cerkveni očetje na Vzhodu (Jurij iz Nikomedije) in na Zahodu (Ambrož, Sedulij). V visokem srednjem veku so prizor tega srečanja pogosto obravnavali in o njem premišljevali (Johannes de Caulibus, Meditationes de vita Christi; zlasti pa Ludolf von Sachsen – pod njegovim vplivom je sv. Ignacij Loyolski v Duhovnih vajah (299) zapisal, da se je Vstali najprej prikazal materi Mariji). Isto prepričanje je upodobljeno tudi slikarsko.

Rupert von Deutz (ok. 1070–1129) v knjigi »Liber de divinis officiis« pojasnjuje samostansko navado velikonočne procesije, kjer je prva postaja posvečena Devici Mariji. Poleg tega se sklicuje na običaj rimske Cerkve, da so jutranje bogoslužje na veliko noč obhajali v cerkvi Svete Marije Velike (Santa Maria Maggiore). V Liber de divinis officiis VII, 25, pravi:

»Kaj je lepšega, kaj odličnejšega kakor to, da se skupaj z deviško Materjo veselimo vstajenja Edinorojenega, ki ne bo nikdar več umrl? Saj je vendar pri njegovem trpljenju meč bolečine prebodel njeno dušo!

Krščanski verniki s pobožnostjo in prisrčnostjo premišljujejo, kakšen slap veselja se je izlil nad Marijo, kako je napolnil njeno dušo, ranjeno z mečem bolečine, in jo preplavil z veseljem, ko ji je njen Sin, spet živ, razglasil svojo zmago – pač še preden jo je oznanil drugim ljudem. Kajti svoje deviške Matere gotovo ni hotel oropati te časti, da je smela poljubiti svete rane njegovega telesa, ki ga je resnično spočela v svojem telesu in rodila!


Avtor prispevka je prof. dr. Anton Štrukelj. FOTO: Tatjana Splichal


Mar to ne nasprotuje evangeliju, ki poroča, da se je Jezus po vstajenju najprej prikazal Mariji Magdaleni? O, nikakor!

Deviške Matere vendar ne prištevamo k vsem drugim od Boga vnaprej določenim pričam (Apd 10,14); samo te so morali evangelisti navajati po imenu; njim je bilo naročeno, naj oznanjajo vstajenje. Ali naj bi Mati sporočala to novico, da bi apostoli tudi njene besede imeli za čisto domišljijo? Če so se apostolom že besede žena, ki so stale pod križem, »zdele kakor blebetanje« (Lk 24,11), ali ne bi potem toliko bolj mislili, da je ob pamet Mati iz ljubezni do Sina? Gotovo in resnično je, da se je Sin prikazal svoji Materi, a ona je ravnala tako, kakor je delala že od začetka: »Vse te besede ja ohranila v svojem srcu« (Lk 2,19).

Če naj to ne bi bilo res samo zato, ker o tem ne poroča noben evangelist, tedaj bi morali sklepati, da se Gospod po vstajenju nikoli ni pokazal svoji Materi – kajti noben evangelist se ne sklicuje na kraj ali čas takšnega prikazanja. Toda nikakor ni mogoče misliti, da bi On, ki je predpisal zapoved »spoštuj očeta in mater«, tako trdo, hladno in brezbrižno ravnal s svojo Materjo. Saj je bila vendar zaradi njega prebodena z mečem bolečine.

Resnična, na apostolih utemeljena vera rimske Cerkve je to zelo dobro spoznala.«
_ _ _

*Avtor besedila je Anton Štrukelj, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, upokojeni dolgoletni profesor Teološke fakultete, avtor številnih znanstvenih knjig, razprav, člankov in prevodov.*