Če pa to počnemo znova in znova! In če to počnemo odgovorni, potem to niti ni več tako simpatično, še manj pa odgovorno. Skratka … Ja, sinoda mi daje upanje. Izhajam iz spomina Cerkve. Saj vendar ni prva sinoda in tudi zadnja ne. Milost je, da smo del te sinode, na tako močan način. Pa spet na način, da se nihče od nas ne more prevzeti.

Ko izhajam iz upanja, mi prihaja na misel kratek imperativ iz dela C. S. Lewisa Zgodbe iz Narnije, ko se (končno) zgodi srečanje med ponosnim bojnim konjem, ki vsem na dolgo in široko pripoveduje o mogočnem Aslanu, kralju, sinu Prekomorskega kralja, vladarja vsega. Ob njegovi prisotnosti pa popolnoma obnemi. Takrat mu Aslan ukaže: »Ne drzni se me bati!«

Po papežu tudi današnjega kristjana Gospod vabi iz varnosti in utečenosti, kolikor nas že ni svet s svojo resničnostjo izbezljal iz varnih običajev in zaspane tradicije kvazi vernosti. Papež nas vabi v dialog, vabi nas v pogovor. Sinoda je nepopisan list, na katerem si lahko dopisu...