Verjetno se je že marsikdo srečal z vprašanjem, kako pristopati do tistih pokojnih, ki so upepeljeni. Ker pred nami ni telesa, se ponavadi počutimo precej zmedeno: fotografije pokojnika res ne bi objokovali, pepel pa je tako neoseben, lahko celo dvomimo, da je bil to nekoč res naš pokojnik ...

»Sveto pismo jasno poudari, da je zadnje dejanje našega telesa spremenitev v prah in pepel in da se vračamo v zemljo, od koder smo vzeti,« pravi profesor liturgike na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Slavko Krajnc. »Kljub temu pa gre med obredom pokopa telesa in obredom pokopa pepela za simbolično neskladje, saj so drže do pepela drugačne kot drže do telesa.« Zmedenost, ki jo čutimo, izhaja iz naše povezave z identiteto pokojnika. Če telo vidimo, se laže povežemo z njim.

Človeško telo ima v krščanstvu posebno mesto. Jezus je vstal od mrtvih – ker ga niso upepelili, vemo, da je bil res on. Ko obiščemo grob naših rajnih, vemo, da bodo nekoč tudi oni s poveličanim telesom vstali od mrtvih. »Grob z upepeljenim telesom za jezik vstajenja dopušča malo možnosti,« še pravi dr. Krajnc. »Upepelitev je neke vrste končno in zaključno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen, manj zaključen, manj nasilen, milejši in bolj naraven.«

Pokojnikom je najverjetneje vseeno, v kakšni obliki ostane njihovo telo tukaj na zemlji. Očitno pa ni tako nepomembno za nas in za našo vero.

Več o krščanski kulturi poslavljanja od mrtvih, smrti in pogrebnem obredu najdete na http://radio.ognjisce.si/sl/123/slovenija/5782/.