Cvet pri cvetu.
V zraku omamni vonj polne pomladi.
Toplo dehti, kamor seže oko.
V človeku pojo violine.
Pogrnil bom ta plašč zate, vstali Gospod,
da se boš usedel nanj,
truden od poti in skrbi za vsakega človeka,
nenehnega prigovarjanja in prepričevanja,
da druge poti ni kot z Zemlje v Nebo,
in drugačne sreče ne, kot je s Teboj,
ko se združiva v eno
in skupaj zapojeva hvalnico vsemu,
kar je Zemlji dalo Nebo,
in kar človek vrača v zavesti:
Gospod je en sam,
vsi drugi mu moramo služiti.
Potem bo naše veselje neizmerno,
bomo vstali kot eden
in odšli ob jutranji zarji k grobu,
da se bomo še enkrat prepričali,
mrtvega ni več, je le Živi,
On, ki je vstal, da bi vstali tudi mi,
za vedno,
zase in za vse druge.