Narava se umirja, pobrali smo sadove, rast je ustavljena ... čas, ko sem več doma, saj se hitro stemni in je dan krajši, več je časa in zato lažje o čem razmislim. Cerkveno leto se približuje koncu, zahvalni dan me vabi k drži hvaležnosti in me spomni, da sama lahko veliko naredim, vendar pa je Stvarnik tisti, ki daje rast. Morda se ozrem na preteklo leto s hvaležnostjo za vse, kar je dobro, kar sem dobila v dar.

V novembru smo še bolj kot druge dni povabljeni, da molimo za rajne in zanje darujemo maše. Spominjamo se svojih bližnjih, pogosteje obiščemo grobove. Molitev svojcev za rajne sorodnike ima posebno težo in v spominu mi ostaja obisk domačega groba.

Prvič gremo skupaj na pokopališče. Prvič na predvečer praznika vseh svetih, prvič je bil še v trebuhu, torej bolj natančno drugič. Na poti v avtu moliva z možem za rajne, naša kapela je večkrat v avtu kot pa v cerkvi, saj z dojenčkom zmoremo malo manj pogoste obiske maše. Na travniku pred pokopališčem grem...