V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju poznali praznovanje spomina vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, zavedajoč se, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanost njegovih udov. Na osmi dan po binkoštih so praznik vseh mučencev nastavili malo pred letom 600 tudi v Rimu. Papež Bonifacij pa je 13. maja leta 609 ali 610 rimski tempelj Panteon posvetil Mariji in vsem mučencem. Praznik so začeli obhajati 13. maja.

Misel o prazniku vseh svetnikov (ne več samo mučencev) je dobila vidno oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v cerkvi v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Množice romarjev so vsako leto za 13. maj prihitele v Rim. Gregor IV. pa je sto let pozneje praznik izrečno preložil na 1. november in ukazal, naj se ta dan v čast vsem svetnikom slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. V 9. stoletju so ga sprejeli tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.

Cerkev je uvedla praznik vseh svetnikov, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej. Drugi razlog: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar na posebne praznike med letom v češčenju svetnikov po nemarnem pogrešimo ali iz človeške slabosti opustimo.

Zlasti naj bi se na »vse svete« spominjali tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.

Vseh svetih se spominjamo 1. novembra.