Pri maši, ki jo je pripravila spravna pobuda Vseposvojitev pod vodstvom neutrudne Romane Bider, je somaševanje vodil prof. dr. Janez Juhant, letošnji zlatomašnik in tudi predsednik Društva Združeni ob lipi sprave, v verzih pa je svetniškega kandidata, enako kot že vse pred njim, predstavil Gregor Čušin. »Janko, ki je toliko trpel, nas je zbral in nam spregovoril. Naj Jankova beseda, njegov zgled in njegova priprošnja odmevajo v naših srcih. Naj vsi ti mučenci odmevajo med nami. In gotovo bo to enkrat slišala tudi Slovenija,« je ob koncu maše številne vernike nagovoril maševalec.

Romana Bider iz spravne pobude Vseposvojitev. FOTO: Tatjana Splichal

Naj njihovo trpljenje ne bo zaman

»Svetniško življenje in mučeniška smrt Božjega služabnika Janka Komljanca je v njegovi Župniji Prečna rodilo obilje duhovnih poklicev. Naj njegova tragedija in tragedije vseh naših mučencev prevzamejo tudi nas. Naj njihovo trpljenje ne bo zaman. Iz tega, kar se jim je zgodilo, lahko črpamo svojo moč. Ne izpustimo jih iz svojih src. Počastimo jih tako, da sami živimo polnejše življenje. Poskrbimo, da bo iz njihovega trpljenja nastalo nekaj dobrega. Pričujmo zanje in jih prosimo, da bi duša našega naroda ozdravela,« je uvodoma zbrane vernike nagovorila Romana Bider, pobudnica 30 maš, posvečenih žrtvam komunističnega režima, ki so v postopku za beatifikacijo.

Zgodba Makabejskih bratov

Prof. dr. Janez Juhant je v pridigi spomnil, da je bil Janko Komljanec, ki je junija 1942 izgubil življenje v nasilni, kruti smrti, dobrih 26 let duhovnik, deloval kot velik učenec Janeza Evangelista Kreka, si prizadeval, da bi v Prečni, kjer je bil sprva kaplan in nato župnik, poživil krščansko-socialno življenje, delovanje in zlasti vero. Ob začetku vojne je na veliko noč v cerkvi prebral zgodbo Makabejskih bratov, zgodbo matere s sinovi, ki so bili poklicani pred kralja Antioha, da darujejo, pa so se vsi do najmlajšega temu uprli; in končno tudi mati, ki je v hebrejskem jeziku svojemu sinu rekla: tudi ti vedi, da si Božji otrok, in ostani zvest Bogu.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Ničesar nisem storil, zakaj bi se umaknil?

»In vsi so raje sprejeli smrt kakor življenje, da bi ostali zvesti postavam starih. Komljanec je to zgodbo prebral vernikom, ne da bi kar koli komentiral. Hotel je pokazati, da prihaja zahteven čas. Začela se je revolucija, ko so mladeniči začeli pobijati nedolžne ljudi v njegovem kraju. Temu se je uprl, odločno povedal, da to ni prav, da je to zločin; in bil seveda kmalu tudi on na vrsti. Številni so mu rekli, naj se umakne, pa je odvrnil: ničesar nisem storil, zakaj bi se umaknil? To, kar se bo zgodilo z njim, je bržčas vedel, slutil, pa vendar ni hotel odstopiti, kakor številni mučenci, kot Lambert Ehrlich, ki je prvi na listi naših mučeniških kandidatov, ki je rekel: če se jaz umaknem, kdo se bo upiral?« je poudaril Juhant.

Dve poti: v pogubo in v odrešenje

In tu, je nadaljeval, je temelj našega krščanskega življenja, ki ga zaobsegajo zlasti blagri, v katerih piše, da je za človeka bolje, da umre, se žrtvuje, pade v zemljo, kakor da sam povzroča nasilje in zatira druge. To sta dve poti: ena je široka in vodi v pogubo, druga pa ozka, zahtevna in nam gre težko od rok, a vodi v odrešenje. In zato je bil Komljanec pripravljen iti po tej poti ne le kot duhovnik, ampak kot zgleden duhovnik, kristjan in človek, ki je verjel, da je tako prav. Da nobena zemeljska sila tega ne more podreti; da nobeno zemeljsko kraljestvo ne more biti nad Božjim kraljestvom; da nobeno nasilje ne more streti duha, ki živi in bo večno živel, je izpostavil Juhant.

Somaševanje je vodil prof. dr. Janez Juhant. FOTO: Tatjana Splichal

Preveč ujeti v zunanjosti vsakdanjega življenja

»Zdi se, da ta vera pri nas peša. Komljanec in številni drugi so kot kri mučencev, ki so postali seme novih kristjanov. Danes se morda zdi, da ni več tako – v Sloveniji, Evropi in morda tudi v širšem svetu. Ker smo preveč ujeti v zunanjosti našega vsakdanjega življenja. Še zlasti, ker nas je tudi polpreteklost zaznamovala; najprej nasilje nad tem, kar je duhovnega, vse to je treba iztrebiti iz naše dežele: porušiti cerkve, uničiti samostane in vse drugo, kar diši po veri in cerkvi, je treba odstraniti iz življenja. Prišla pa je še druga pot, ki nas velikokrat mami, da se prepustimo vsakdanjostim in naše življenje prepustimo vsakdanjemu toku. To je zgodba vsakogar od nas, tebe in mene,« je pojasnil Juhant.

Ne le vera, ogrožen je človek sam

In še, da je vsakdo od nas vsak trenutek življenja postavljen pred odločitev: ali verujem Kristusu, ki je rekel, da mora pšenično zrno pasti v zemljo, da daje življenje, ali pa se prepustim tokovom, ki me nosijo sem in tja. In zato mnogi tavajo v današnjem svetu, ne da bi vedeli dalj in stran, ne da bi vedeli, kaj je prav in dobro za človeka. In zato ne le, da je ogrožena naša vera, da se zdi, da krščanstvo umira, temveč je ogrožen človek sam. Kajti ni več tistih, ki bi zagotavljali to, kar človek potrebuje, da bi živel; ker je za to, da nekdo živi, treba zagotavljati svoje življenje, je nadalje podčrtal dr. Janez Juhant.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Vprašanje našega preživetja

»Kakor je rekel znani nemški pravnik: ta družba nič več ne zagotavlja temeljev, iz katerih bi živeli. In zato je to vprašanje našega preživetja. Ne gre samo za to, ali se bo ohranila naša krščanska vera, gre za to, ali bomo preživeli kot ljudje. Kot ljudje pa potrebujemo zastaviti svoje življenje za drugega. Mati mora vzeti svojega otroka v naročje, prečuti številne težke noči, da ga spremlja v njegovi ljubezni; mora mu s potrpljenjem, z žrtvijo izkazovati ljubezen, da bo shodil in postal človek. Oče mora z njim hoditi skozi življenje in mu kazati pot, kako se bo uresničeval v življenju,« je zatrdil Juhant in dodal, da je zato vsakdo od nas poklican, da bi dal svoje življenje na razpolago.

Družba, ki ukinja življenje, je v veliki nevarnosti

Vsi smo po njegovem v svojih poklicih poklicani, da damo svoje življenje na razpolago za druge. V tem je bogastvo življenja, v tem se poraja in vstaja novo življenje. Družba, ki ukinja življenje, ki poskuša na silo zatirati življenje, kakršna je naša, je v veliki nevarnosti, da ne bo mogla preživeti. In zato so naši pričevalci tako pomembni, da v njih vidimo zgled življenja, ki prinaša blagoslov, upanje, novo življenje. Druga pomembna razsežnost naše resničnosti pa je grozota in veličina zla, ki se je zgodila v slovenskem narodu. Vsi smo s to polpreteklostjo zaznamovani – tisti, ki so počeli zločine, in tisti, ki so bili njihove žrtve; vsi smo obremenjeni s temi bremeni, ki nam otežujejo življenje, je dejal Juhant.

Občestvo pri frančiškanih na Tromostovju. FOTO: Tatjana Splichal

Sporočilo odgovornim v državi

»In zato je potrebno očiščenje vsakogar od nas, pa tudi, da v narodu to očiščenje opravimo skupaj, se med seboj o tem pogovorimo in omogočimo, da bomo znova zaživeli. In zato ima država dolžnost, da pokoplje mrtve. V teh dneh, ko se spominjamo rajnih in nam še zlasti pred oči stopijo žrtve povojnih pobojev, je pomembna zavest, da ne bomo živeli, če jih ne bomo pokopali. Ne bomo v miru živeli, če jim ne damo miru. Ne bomo imeli prihodnosti, če jim ne pustimo, da v miru odidejo od nas. To je sporočilo odgovornim v državi, da pokopljejo te žrtve tu, v Ljubljani, v središču Slovenije; da Slovenija zopet postane domovina vseh, Ljubljana pa središče vseh ljudi, da se vnovič spravimo med seboj.«

Pot nenasilja prinaša blagoslov, upanje in novo življenje

Juhant je še poudaril, da kakor so nas skušali razdvojiti (ali to še počnejo), tako moramo zdaj ubrati pot sodelovanja, dialoga, medsebojnega zaupanja, ljubezni, sprave; to bo prineslo blagoslov in upanje. Ta pot je težka, zlasti ker je marsikaj, kar nam je pustila polpretekla doba, zaznamovalo naše življenje. Pot nenasilja je pot, ki so jo ubrali kristjani nekoč in danes, ker so verjeli, da nenasilna pot, čistost duha, borba za pravico prinašajo blagoslov, upanje in novo življenje. Zato tudi danes verjamemo, da je mogoče iti po tej poti. Četudi se zdi, da to v družbenem življenju ne šteje, pa vendarle: če nas je – tako Juhant – vsaj nekaj, ki verujemo in smo prepričani, da je to prava pot, bo to prinašalo blagoslov.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Opravljajmo svojo krščansko dolžnost

»Nikoli ni bila ta pot številna. Jezus je rekel: ne boj se, mala čreda; ne bojte se, ker vam je Bog dal kraljestvo. Zato se tudi ti in jaz nimava česa bati, če verujeva, da je Jezusova pot prava. Da četudi nas je malo kristjanov, ki gremo po tej poti v pravo smer, to prinaša življenje in upanje. Zato na dan, ko se zopet spominjamo naših mučencev, še posebej pokojnega Janka, prosimo Gospoda, da bi vsak od nas na svojem mestu opravil to svojo krščansko dolžnost. Tako bo vsak v svojem življenju, v družini, na delovnem mestu, kjer koli smo, prinašal novo upanje in življenje,« je še izpostavil pridigar.

Sporočilo praznika ponesti v svoje domove

In je po njegovem sporočilo včerajšnjega praznika, ki nas vse, ki verujemo, da je Bog zadnja resničnost našega življenja, osvobaja, da bi nasilno nastopali drug do drugega; nam omogoča, da prinašamo mir, čistost srca, da se zavzemamo za pravičnost, da smo pripravljeni raje potrpeti, ker verujemo, da je Božje kraljestvo tam, kjer človek dela po Božji postavi. Kjer je pripravljen vse zastaviti, da bo Bog vse v vsem in da bo On središče našega življenja. Pozval je še, naj ponesemo sporočilo tega praznika ob spominu na vse svetnike, ki so šli po tej poti, in rajne, ki so v tej veri umirali, tudi v svoje domove, v lepo Slovenijo, ki bo tako danes blagoslovljena in prinašala novo življenje in novo upanje.