Priznam, da pod vtisi vrnitve še ne znam jasno izraziti, kaj tako mnenje dobrih ljudi prebudi v meni. Po eni strani se z njim strinjam, saj prinašam pred Jezusa podobne potrebe, kot sem jih bila navajena pri domačinih v Pukaraju ali Karakasu, tj. žeja ljudi po Njem, bolečina, intenzivna duhovna tema, razdrte družine, globoke rane ... Poleg vsega tega je doma prisoten še posttravmatski simptom narodne tragedije v kolektivnem čutenju štirih generacij – globok negativizem in toksičnost v odnosih. Da, vse to kaže, da so tu misijoni.

Po drugi strani pa je vse zelo drugače. Ne znam natančno izraziti, kaj, a ravno v teh dneh smo v dnevni Božji besedi premišljevali o dobrem Samarijanu (Lk 10,25-37). Odlomek nam je vsem domač in poznamo nauk te zgodbe: moj bližnji je vsak, ki je v potrebi, in kristjani smo dobri Samarijani, ki moramo brez razlik pomagati bližnjim. Tako kot me zbode pri srcu ta razlaga, me pogosto zbodejo pri srcu tudi odzivi na raznovrstne »slovenske« misijonske iz...