Oktobrski Slovenski čas, ki je priložen 39. številki Družine, prinaša pogovor s poslavljajočim se predsednikom republike Borutom Pahorjem. Intervju skuša biti vsebinsko malce drugačen, kot ste ga bili morda vajeni brati v drugih medijih (no, o tej drugačnosti seveda presojajo bralci sami), vsekakor pa je drugačen zaradi neke druge okoliščine: to je namreč prvi pogovor s katerim koli predsednikom republike, ki ga je v dobrih 30 letih samostojne slovenske države kdaj koli objavila Družina.

Intervju Bogomirja Štefaniča s predsednikom Borutom Pahorjem je izšel v Slovenskem času (priloga 39. številke Družine) na treh straneh. FOTO: M. P.

Ker gre torej za svojevrstno intervjujsko prelomnost, ji je morda ob rob smiselno napisati nekaj opazk, ki celotno zgodbo postavljajo v širši okvir in ponujajo vsaj delček odgovora na vprašanje, zakaj taka sicer čisto normalna novinarska pobuda ni bila uresničena kdaj v preteklosti s kakšnim drugim predsednikom. Pa pojdimo po kronološki vrsti.

Milan Kučan (1992–2002)

Milan Kučan se je v Družini seveda tu in tam pojavil, npr. s kakšnim svojim govorom (Kočevski rog, papežev obisk …) Misel na intervju z njim pa …

Naj si pisec teh vrstic dovoli droben anekdotičen izlet v svoja študijska leta na začetku 90. let. Pri študiju novinarstva na Fakulteti za družbene vede so tu in tam pripeljali tudi kakšnega novinarskega gosta, da bi študirajoči mladini spregovoril o konkretnostih tega posla. Med njim se je nekoč znašel tudi Ervin Hladnik Milharčič. Iz njegovega besedovanja po tridesetih letih v spominu ni ostalo nič drugega kot le opazka, povezana prav z Milanom Kučanom. Ko je nekoč delal intervju z njim in skušal z vpraševalsko akrobatiko iz njega izvleči kaj dovolj sočnega, je bil pri tem tako neuspešen, da je, kot je dejal, »iskreno pomislil na samomor«. Seveda je bilo to retorično pretiravanje, ki je želelo na študentsko publiko napraviti vtis, a v njem je bilo vendarle več kot le zrnce resnice. Če se torej pošalimo: zakaj bi odgovorni urednik Družine katerega koli svojega sodelavca pošiljal v samomorilno skušnjavo in mu naložil izvedbo pogovora s Kučanom?!

A šalo na stran. Pojasnilo o nepojavnosti Kučana kot Družininega sogovornika je seveda treba iskati v bolj resnih smereh. Ena je povezana z razumevanjem pojma pluralnosti. Kučan je s svoje pozicije formalne in neformalne moči večkrat javno zahteval nekakšno notranjo pluralizacijo tistih medijev, ki niso bili pod njegovim nadzorom (oz. pod nadzorom ljudi iz njegovega zvestega partijskega kroga), ta zahteva pa je dejansko pomenila, da je celotno medijsko pokrajino želel vzpostaviti kot svoj fevd s slogu prostodušnih besed svojega partijskega kolega Jožeta Smoleta, ki je pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 Hubertu Požarniku kot predstavniku Demosa na njegovo prošnjo, naj SZDL nekaj prostora v (svojih) medijih vendarle odstopi tudi Demosovim strankam, zabrusil: »Tukaj se pa motite. Vsi časopisi so v naših rokah.«

No, vsi vendarle niso bili, kajti Družina ni bila nikoli v njihovih rokah (bila je sicer pod njihovim nadzorom), zato je uredniško popolnoma avtonomno, če uporabimo sedanjo medijsko mantro, sklenila, da Milan Kučan ne bo preko nje in na njen račun širil svojih puhlic, izza katerih je bila na daleč razvidna njegova nesprijaznjenost s polnokrvno pluralno demokratično družbo brez nekdanjih partijskih privilegijev in monopolov.

Zakaj taka sicer čisto normalna novinarska pobuda ni bila uresničena kdaj v preteklosti s kakšnim drugim predsednikom? FOTO: Bogomir Štefanič

Janez Drnovšek (2002–2007)

Kako pa je bilo z dr. Janezom Drnovškom? Tukaj je odgovor na vprašanje o nepojavnosti manj enoznačen in verjetno bolj splet naključij kot česa drugega. Delo predsednika Drnovška smo pri Družini seveda spremljali, npr. njegove pogovore o prihodnosti Slovenije, na katere je vabil tudi mislece iz katoliškega obnebja; priznavajoče smo ocenjevali njegovo podeljevanje državnih odlikovanj, ki ni obšlo pomembnih katoliških ljudi. Po drugi strani pa …

Tu na misel prihajajo besede, ki jih je o predsedniku Drnovšku in njegovi duhovnosti, v katero je vstopal ob koncu predsedniškega mandata, v reviji Božje okolje zapisal p. Banko Cestnik: »Pozitivni učinki njegovega delovanja so predvsem na splošni humanitarni in dialoški ravni naše družbe. Predsodkov z ene in druge strani bo po Drnovškovem preobratu /v duhovnost, ki ga je ponazarjala ustanovitev Gibanja za pravičnost in razvoj/ manj. Kristjani pa seveda ne bomo kupili vsega, kar ponuja. Zavedamo se, da so njegove sicer častitljive misli vendar dogmatično daleč od naše vere. S simpatijo bomo spremljali nadaljnji razvoj. Pravi iskalci se ne ustavijo. Gredo naprej. Pri predsedniku in vseh njemu podobnih čakamo še četrto fazo, tisto najtežjo in najbolj izzivalno – fazo monoteizma. In spoznanja, da samoodrešenje ni mogoče.«

Morda bi se v luči tega duhovnega procesa kdaj našla prava priložnost za pogovor, a časa za kaj takega preprosto ni bilo, saj je dr. Janez Drnovšek umrl le dva meseca po tistem, ko je odložil predsedniško vlogo. Zamujena priložnost? Najbrž.

Danilo Türk (2007–2012)

Kako pa je bilo z dr. Danilom Türkom? No, ta zgodba pa je malce drugačna od dosedanjih dveh, saj smo ga dejansko prosili za pogovor – a »dobili košarico«.

Zaradi Türkovih stališč smo že v času volilne kampanje pogosto od začudenja dvigovali obrvi, npr. ko je ustavno načelo ločenosti države in verskih skupnosti čudaško raztegoval tudi na socialno, humanitarno, vzgojno-izobraževalno in še kakšno področje.

Takšno z ustavo skregano držo je podkrepil tudi neposredno po volitvah, na katerih je 11. novembra 2007 v drugem krogu z dvotretjinsko večino premagal Lojzeta Peterleta. V pogovoru za Sobotno prilogo Dela je, zdaj že kot izvoljen predsednik, ponovil, da po njegovem prepričanju ni nobene potrebe, da bi Cerkev posegala v tiste družbene dejavnosti na področju zdravstva, humanitarnih aktivnosti in socialne skrbi, kjer ima država vzpostavljene sisteme, ki dobro funkcionirajo; cerkveno dejavnost na teh področjih je celo videl kot nekakšno »umetno širjenje«.

Seveda so ob takih stališčih zazvonili opozorilni zvonci in v uredništvu je bila hitro sprejeta odločitev, da novoizvoljenega predsednika povabimo, naj jih podrobneje pojasni. A na tej točki so se stvari zapletle. Nenadoma ni bilo časa za srečanje in pogovor; tudi ponudba, naj predsednik, če res ne gre drugače, pisno odgovori na naša vprašanja, ni bila izvedljiva.

Pa nič, smo si rekli – in ta nič je ostal do konca sramotnega Türkovega mandata (ostro oznako uporabljamo zaradi njegovega »drugorazrednega« odnosa do Hude jame, partijsko pravovernega »postrojavanja« tedanjega nuncija v Sloveniji Santosa Abrila y Castella zaradi pridige v Kočevskem rogu, odlikovanja udbovcu Tomažu Ertlu, pa še marsikaj drugega bi se našlo).

Borut Pahor (2012–2022)

Za konec še četrti predsednik, torej Borut Pahor. Odgovor na vprašanje, zakaj smo ga kot prvega predsednika republike prosili za pogovor, pa je najbrž dovolj razviden iz samega intervjuja v Slovenskem času.