Pa se je končal festival Melodije morja in sonca in smo zmagali. In sem dobil svetlobo. Tisto, pisano z malo začetnico, blišč pod žarometi. In sem bil nasmejan, z nasmehom za rumeni tisk, ko so fotografi plesali okoli mene. In sem za trenutek pomislil, kako sem dober. Najboljši. Ni prvič, da se mi je to zgodilo. Ni prvič, da sem zmagal in ob tem pomislil, kako pomemben sem. Ta občutek dobro poznam. Nečimrnost. Napuh. Zaradi njega sem pred leti napisal knjigo »Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov«. Da bi ob pisanju poglobljeno razmišljal o vseh sedmih glavnih grehih, posebej pa o napuhu, ki me vsake toliko časa zgrabi tako močno, da pozabim na priliko o talentih, ki jo je povedal Jezus, evangelista Matej in Luka pa tako lepo zapisala. Prejel sem talent. Bog mi ga je dal. Brez njega bi ne mogel napisati niti enega verza. Tudi besedila za skladbo »Do roba in še čez« ne bi napisal, če ne bi prosil Svetega Duha za pomoč. Ta pa mi vedno pomaga. Vedno. Nimam pojma, s čim sem si zaslužil...