Nekateri časopisi so samo še digitalni, drugi samo tiskani, nekateri pa ob tiskani izdaji izdajajo še digitalno verzijo. Mednje vstopajo tudi verski časopisi, kot na primer Družina, ki letos obhaja 70 jubilej izhajanja. 

Svet se namreč spreminja. Mlajše generacije vse bolj uporabljajo medmrežje, če ne drugače, vsaj za iskanje člankov in prispevkov. Tudi sam uporabljam medmrežnega »strica iz ozadja«. 

Tokrat me je, razmišljujočega o nedelji verskega tiska, ki jo bomo obhajali, pripeljal do Univerze v Ljubljani, njene Fakultete za družbene vede, kjer je leta 2008 z diplomskim delom z naslovom Razvoj slovenskega katoliškega tiska v času socialistične Jugoslavije: primer časnika Družina diplomirala Petra Stopar.

V povzetku je zapisala: »Slovenski verski (katoliški) tisk zaradi položaja svojega izdajatelja, katoliške Cerkve, v socialistični Jugoslaviji, državi z marksistično ideologijo, ni imel lahke naloge pri svobodnem obveščanju vernikov. Od obnove izhajanja po drugi svetovni vojni je moral upoštevati določene pogoje, pod katerimi je lahko obstajal. Tako npr. na začetku ni smel objavljati informacij iz Cerkve, ampak je prinašal le verskovzgojne in moralne vsebine. Vendar pa je po Drugem vatikanskem koncilu in vzpostavitvi diplomatskih stikov med Vatikanom in Jugoslavijo verski tisk doživel razmah. Kmalu potem Družina kot glasilo vseh slovenskih škofij ni bila več samo formativni, ampak tudi informativni časnik, leta 1973 pa tudi tednik. Ob tem pa je njeno pisanje še vedno nadzorovala državna oblast, saj se je le-ta bala za svoj obstoj, ki pa vernim ni omogočal enakopravnega položaja v socialistični družbi. Družino so kljub ustavnim pravicam o svobodi tiska spremljale razne oblike cenzure, zaradi katere je bilo njeno verodostojno poročanje oteženo in okrnjeno. Ko je Družina opozorila na neenakopraven položaj Cerkve in vernih v državi, je morala preživeti sodne postopke, obtoževanja, administrativna omejevanja, zaplembo in javno kritiko. Kot glasnik slovenske Cerkve v drugi polovici 20. stoletja pa je izkoristila vsako priložnost za napredek iz ozko naravnanega verskega v širše naravnani katoliški tednik.« 

Naj omenim, da je bil to čas, ko je Družina v določenem obdobju izhajala v več kot 100.000 izvodih.

Iz tega lahko potegnemo nekaj sklepov. Vsak medij, digitalen in tiskan, naj bo formativen (vzgojen) in informativen, zavezan resnici in ne diktatu. Če je že kakšen medij zavezan diktatu (ob)lastnikov ali ideologiji politične korektnosti (včasih smo rekli družbenopolitične primernosti) in ne resnici, to ne more biti krščanski medij. 

Razumemo in sprejemamo dejstvo, da v medijih s kapitalskim ali ideološko političnim lastništvom, odseva njihov interes. V (krščanskem) verskem tisku pa je prostor za resnico in za kritično (družbeno, filozofsko) misel; je prostor vzgoje za lepo, dobro, resnično in enkratno; za življenje in za družino; je prostor za tiste, ki so na družbenem robu in jih ni nikjer slišati; in je prostor za veselo in resnično (in ne fake) novico.

»Kdor je iz resnice, posluša moj glas,« je dejal Jezus, ki je utelešena Božja beseda in vesela novica hkrati.

Če katoliški mediji, vključno z verskim tiskom, odsevajo (večno) resnico, lepoto in dobroto; če so zdravo kritični; če prežarjajo našo družbeno misel in stvarnost s soljo in lučjo resnice; če so prežeti z rahlo kritično drznostjo in zdravo distanco, jim je mesto v vsaki krščanski hiši in na vsaki mizi (računalniku) iskrivega človeka.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2022).